WEB.ACS.SI

V okviru programa Individual Learning Accounts Mutual Learning 2026 je bila ob koncu aprila v Bruslju prva delavnica novega cikla. Ta je namenjen državam članicam, ki šele načrtujejo ali razvijajo individualne učne račune. Na dogodku z naslovom Delivering results with ILA: Implementation, evidence and outcomes smo se 28. in 29. aprila povezali predstavniki držav, strokovnjaki in podporna skupina programa. Odprli smo razpravo o tem, kako iz evropskih izkušenj oblikovati izvedljive nacionalne rešitve. V ospredju delavnice ni bilo vprašanje, ali so individualni učni računi (IUR) zanimiv ukrep, temveč kako lahko v praksi pokažejo rezultate. Udeleženci so razpravljali o spremljanju napredka, uporabi podatkov, komuniciranju rezultatov in vključevanju delodajalcev. Primeri Francije, Litve in Slovaške so pokazali, da so države na različnih točkah, vendar se srečujejo s podobnimi vprašanji: kako dokazati vrednost učenja, zagotoviti kakovost in preprečiti, da bi digitalni sistemi postali sami sebi namen. Za Slovenijo je bila udeležba pomembno nadaljevanje januarskega nacionalnega pogovora o individualnih učnih računih in registrih izobraževanja odraslih, ki ga je v Ljubljani gostil Andragoški center Slovenije. Slovenska delegacija je v Bruslju predstavila, da Slovenija še nima nacionalnega sistema IUR, pilota, posebnega modela financiranja ali sprejetih odločitev o obsegu, ciljnih skupinah in upravljanju. Hkrati pa razprava ni več začetna: izostrila so se vprašanja kakovosti, podatkovnih povezav, interoperabilnosti obstoječih registrov in vključevanja odraslih, ki imajo do učenja najtežji dostop. Poseben poudarek je bil namenjen dokazovanju rezultatov. Strokovne predstavitve so opozorile, da samo število uporabnikov ne zadostuje za dolgoročno legitimnost sistema. Za zaupanje javnosti, stabilno financiranje in podporo deležnikov je treba razlikovati med neposrednimi izidi, kot so prijave, zaključki in zadovoljstvo udeležencev, ter zahtevnejšimi učinki, kot so uporabnost znanj pri delu, večja zaposljivost ali doseganje manj vključenih skupin. Slovenija že ima pomembne podatke, vendar so razpršeni med različnimi sistemi. Drugi sklop razprav je bil posvečen komuniciranju in vlogi delodajalcev. Za Slovenijo je bilo ključno izhodišče, da o shemi, ki še ne obstaja, ni mogoče komunicirati kot o gotovi rešitvi; v tej fazi je pomembnejše graditi razumevanje in zaupanje. Izkušnja kampanje Lahko.si kaže, da širok medijski doseg odpre temo. Odločitev za vključitev pa pogosto nastane šele ob podpori svetovalcev, izvajalcev in lokalnih okolij. Delodajalci morajo ostati omogočevalci, ne odločevalci: pravica do učenja mora ostati prenosljiva in usmerjena v posameznika. Dogodek je slovenski razpravi dodal tudi evropsko ogledalo. Predstavitev pobude RALExILA je ponovno poudarila, da individualni učni račun ne more delovati brez zanesljivega registra izobraževalnih priložnosti, jasnih meril kakovosti in podatkov za odločanje. Prav ta povezava med registrom, svetovanjem, financiranjem in dokazovanjem učinkov je za Slovenijo posebej pomembna, saj ima več uporabnih elementov že vzpostavljenih, vendar jih bo treba pred morebitnim pilotom smiselno povezati. Bruseljska delavnica zato ni ponudila enega modela za prenos, temveč natančnejši okvir vprašanj, ki slovensko razpravo premikajo od načelnega zanimanja k bolj premišljenim in izvedljivim korakom. Jasmina Poličnik (jasmina.policnik@acs.si), ACS

V četrtek, 23. aprila, sem na Društvu gluhih in naglušnih Severne Primorske izvedla delavnico. Njen cilj je bil uporabiti gledališke elemente, elemente neverbalne komunikacije ter poglobiti zavedanje telesa, gibanja in zaznavanja lastnega telesa v prostoru. Navdih za delavnico sem črpala iz izkušenj, ki sem jih pridobila na t. i. senčenju na delovnem mestu (job shadowing) v francoskem Caenu marca letos. Izvedba delavnice za gluhe in naglušne udeležence/-ke je bila zame poseben izziv, kar sem začutila ob prijetni vznemirjenosti na dan delavnice. Kljub izkušnjam z javnim nastopanjem in vodenjem pedagoškega procesa je specifika dela z gluhimi in naglušnimi v meni vzbudila spoštovanje do nepoznanega. Spodbudila me je k iskanju novih, bolj neposrednih načinov izražanja. Vedela sem, da bo ob meni sekretarka društva, Mojca Komel. Pri posredovanju, predvsem pa tolmačenju navodil mi je bila v veliko pomoč, tako da pripravljenih vizualnih podpor, kot je uporaba barv semaforja (rdeča – stop/pavza, oranžna – sprememba, zelena – akcija) ter  svetlobnega signala za začetek in konec aktivnosti, nisem uporabila. Za uvod sem pripravila nekaj spoznavnih in sprostitvenih iger, s katerimi smo se ogreli, razgibali in začeli izražati s pomočjo telesa. Udeleženci so najprej izvedli posamezen gib, ki smo ga drugi zrcalili, nato pa smo vajo nadgradili v verižno ponavljanje. Vsak je dodal svoj unikatni gibalni podpis. Sledilo je podajanje prave žogice. Služilo je kot uvertura v podajanje navidezne žogice, ki je spreminjala svoje lastnosti (teža, velikost, temperatura). Pri tej aktivnosti sem opazila veliko mero ustvarjalnosti – udeleženci so uporabljali celotno telo, raziskovali različne načine gibanja ter se vse bolj zavedali izraznih možnosti svojega telesa, kar je bil tudi eden izmed ključnih ciljev delavnice. Uvodni del smo zaključili z izpisovanjem lastnih imen z uporabo različnih delov telesa (stopalo, nos, roka) ter dejavnostjo človeškega vozla. Udeleženci so s sodelovanjem in koordinacijo razpletli prepletene roke, ne da bi jih izpustili. Sledilo je delo v parih, kjer so udeleženci zrcalili gibe in geste soudeleženca. Nadaljevali so z vodenjem s kazalcem ter skupnim premikanjem po prostoru. To je bil uvod v naslednjo aktivnost, kjer so se premikali po prostoru, med njihovimi prstnimi blazinicami pa je bila vpeta palica, kar je zahtevalo popolno osredotočenost na partnerja in skupno dinamiko gibanja. Udeleženci so svoj izjemni potencial in kreativnost pokazali v naslednjem sklopu, kjer so ob pogledu na sličice (proces rasti rastline, razvoj metulja ter nastajanje kipa) s telesom uprizarjali posamezne procese. Nastopali so suvereno, sproščeno in samozavestno ter vsak na svoj način interpretirali videno. Pri njihovem izražanju je bila opazna velika mera domišljije, telesne izraznosti in pripravljenosti na ustvarjalno raziskovanje. Obenem so se trudili biti izvirni in drugačni od predhodnikov. Pred zadnjo aktivnostjo so udeleženci za trenutek zapustili prostor, da sem lahko pripravila mize s predmeti, skritimi pod časopisom. Cilj naloge je bil prepoznavanje predmetov zgolj na otip. Namenoma sem izbrala nekaj manj vsakdanjih predmetov, kot so npr. čarovniška palica Harryja Potterja, valovit okvir za fotografije, zajemalka za ločevanje rumenjakov od beljakov, glava namiznega mikrofona, glavnik s kronico ipd. Ko so predmete otipali, so jih nato drug za drugim predstavili v znakovnem jeziku. Sledila je uprizoritev uporabe predmeta, za konec pa so predmetom spreminjali namembnost ali jih oživili, kar je spodbudilo domišljijo in igrivost. Ob zaključku me je zanimalo, kako so se udeleženci počutili. Ob Mojčinem tolmačenju sem razumela, da so se počutili prijetno in sproščeno, da sta jim gibanje ter ustvarjalno izražanje ustrezali. Posebej so izpostavili zadnjo aktivnost, pri kateri so s pomočjo tipa raziskovali in spoznavali neznane predmete. To se jim je zdelo še posebno zanimivo. Tudi sama sem v delavnici zelo uživala, še posebej ob tem, ko sem videla, kako odzivni, nezahtevni in predvsem hvaležni so bili že ob prvem srečanju. Aja Komel (aja.komel@lung.si), LU Nova Gorica

2026 je leto štirih velikih slovenskih književnikov. V času, ko se bližajo Tedni vseživljenjskega učenja, smo se posvetili Ivanu Cankarju. V nedeljo, 19. aprila, smo se pripeljali na Vrhniko, kjer smo povezali hojo, kulturo in učenje.  Turistični vodnik in predsednik PD Borovnica Damjan Debevec nas je popeljal po Cankarjevih poteh. Zelo nazorno nam je predstavil življenje tega našega literarnega velikana od otroštva do konca življenja. Pravzaprav lahko rečemo, da nas je po poteh svojega življenja popeljal sam Ivan Cankar, saj ima Damjan Debevec ne samo prave cankarjanske brke ampak tudi zelo primerno opravo. Tako smo imeli občutek, da smo v družbi velikega literata. Pričakal nas je pri hotelu Mantova, kjer so bili v 19. stoletju poleg stare gostilne Mantova tudi opuščeni konjski hlevi. Tam je po požaru, ki je uničil hišo (v kateri se je rodil pisatelj), Cankarjeva družina dobila zatočišče. Na nasprotni strani ceste je spomenik. Odlični imitator našega pisatelja nam je slikovito opisal, zakaj je kipar Ivo Jurkovič upodobil Cankarja v sedečem položaju, in povedal zgodbo o slavnih mesarjevih kladah. Citate iz Cankarjevih del je dobesedno stresal iz rokava. Popeljal nas je do Enajste šole pod mostom in izvedeli smo, da je pisatelj »mnogokaj študiral v svojem življenju, tako bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, ni zadobil nikjer in nikoli«. Sledil je ogled Cankarjeve hiše na Klancu. Stoji na mestu, kjer je stala hiša Cankarjeve družine pred požarom. To je zdaj spominska hiša in muzej. Urejen je zelo lepo in ko vstopimo, zadiši najprej črna kuhinja in ko naš vodič v prekrasnem Cankarjevem jeziku citira odlomke iz njegovih del, se nam zdi, da smo se za kratek čas preselili v njegov čas. Celo pehar suhih hrušk je na mizi (mentrgi). Razstavljene so tudi njegove knjige in njihovi prevodi v tuje jezike. Povzpeli smo se po klancu skozi čudovit zeleni gaj do cerkve Sv. Trojice iz 17. stoletja, na vrhu. Zaradi številnih vijolic so ga včasih imenovali Fijolični vrh. Ogledali smo si cerkev, o kateri je Cankar napisal, da »se sveti na holmu bela, kakor nevesta in se razgleduje po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju…«, izvedeli za legendo o jezeru in zanimivosti o zgodovini cerkve. Šli smo do Tičnice in Antonove Kapelice, po klancu siromakov, videli staro šolo, cerkev sv. Pavla in še mnoge zgradbe, povezane s pisateljem. Obiskali smo grob Cankarjevih, v katerem pa naš pisatelj ni pokopan. Njegov zadnji dom je v grobnici slovenske moderne na ljubljanskih Žalah, kjer počiva skupaj s Kettejem, Murnom in Župančičem. Ta četverica predstavlja začetnike slovenske moderne, kot imenujemo obdobje književnosti 1899–1918. Zanimivi vodnik nas je peljal v Močilnik, enega številnih izvirov Ljubljanice. Videli smo kapelico sv. Antona Puščavnika, občudovali smo zeleno naravo, ki jo obkrožajo visoke stene. Čutili smo mir in si predstavljali, kako Cankar išče navdih za pisanje. Medtem nam je njegov alter ego pripovedoval legendo o zlati zajemalki. Iz Močilnika smo zavili proti Cankarjevemu domu, zadnjem postanku današnjega izobraževalnega pohoda. Na postankih po poti Cankarjevega življenja in ustvarjanja smo o njem izvedeli marsikaj. Spoznali smo tako njegove otroške prigode kot o njegovem poznejšem življenju ter marsikaj, česar nismo vedeli. Imel je rad dekleta, vodnik nam je naštel kar precej imen njegovih deklet, zaročenk in prijateljic. Ivan Cankar je tudi lepo risal. Včasih je bil koleričen, bil pa je dobrega srca in kljub revščini zelo radodaren. Ukvarjal se je s politiko – bil je simpatizer socialne demokracije, ostro je kritiziral  takratne politične razmere in se boril za pravice revnih. Slišali smo pripoved o njegovi vojaščini. Videli smo mnoge stavbe, kjer so Cankarjevi živeli, saj so se zaradi težkih razmer ogromno selili. Njegovo življenje je bilo kratko, a polno in kljub revščini bogato in nadvse pestro. Ivan Cankar, naš veliki pisatelj, dramatik, esejist in pesnik, je vedno aktualen, še posebej v današnjem času! V svojem kratkem življenju je doživel in ustvaril mnogo več kot nekdo s precej daljšim življenjem. Zahvaljujemo se vodstvu inPlaninca, da nam je omogočilo tako lep izobraževalni pohod, prav tako se zahvaljujemo Ivanu Cankarju alias Damjanu Debevcu za vrhunsko vodenje! Vrhniko, Cankarjev prečuden kraj, smo zapustili polni izredno lepih vtisov. Prebrala sem, kako je Ivan Cankar spoštoval ženske. Zofki Kveder, ki so ji sodobniki pripisali sloves prenapete emancipistke in celo največje sovražnice moških, je Ivan Cankar pisal, »da je ena sama ženska, kolikor je zares ženska, vredna več kot ves tisti gnili moški zarod«. Njegova slovenščina je čudovito lepa, njegovo pripovedovanje je zelo globoko, njegov jezik pa tako bogat in čudovit, da kar boli. »Slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja« pravi Cankar v Kurentu. Čim več berimo tega našega velikana, da se bomo znali lepo izražati v kleni slovenščini! V letošnjem letu, ki je leto Zofke Kvedrove, Srečka Kosovela, Ivana Cankarja in Dragotina Ketteja, imamo priložnost, da se še bolj seznanimo z njimi, saj bodo s tem v zvezi potekale številne kulturne prireditve. Berimo, berimo te naše izvrstne umetnike, prav tako druge slovenske avtorje in seveda tudi tuje! Zavedati se moramo neizpodbitnega dejstva: če ne bomo brali, nas bo pobralo! Marija Metlika (m.metlika@gmail.com), prostovljka

V Mestni knjižnici Izola je med 20. januarjem in 2. aprilom Ljudska univerza Koper v okviru projekta SKOK – Skupaj za kompetence Obalno-kraške regije uspešno izvedla program Usposabljanje za življenjsko uspešnost – Most do izobrazbe (UŽU-MI). Program je potekal v spodbudnem in varnem učnem okolju, kjer so udeleženci postopoma krepili temeljna znanja ter gradili večjo

Marca sem se udeležila mobilnosti zaposlenih Erasmus+, sledenje na delovnem mestu, v mestu Caen (Francija) v organizaciji Crea Spectacles (Explor’Acting). Spoznavali smo, kako je lahko gledališče orodje za socialno vključevanje. Po prihodu domov je bil čas, da pridobljeno znanje prenesem naprej in ga uporabim tudi pri svojem delu, in sicer kot svetovalka in organizatorica v izobraževanju odraslih. Iz mobilnosti sem prinesla veliko vtisov, pridobljenih metod in izkušenj. Nekaj časa sem potrebovala, da sem jih ponotranjila. Nato sem jih začela uporabljati ter jih posledično prenašati tudi naprej, med drugim tudi na tim sodelavcev. Sodelavcem sem na kratko predstavila svojo mobilnost na splošno, kaj je bila tema in kako je potekala. Z njimi sem delila tudi izkušnje in doživljanja učenja. Želela sem podati praktično izkušnjo gledaliških metod in tehnik, zato nisem dolgovezila s teoretičnim delom, ampak sem prešla kar na primere. Sledila je evalvacija. Zanimalo me je, katere predstavljene metode so se zdele sodelavcem najbolj zanimive ali uporabne, kje vidijo možnost uporabe teh metod pri svojem delu. Želela sem pridobiti njihovo mnenje o tem, za katere skupine odraslih bi bile te metode najbolj primerne, in ali vidijo kakršnekoli izzive pri uporabi teh metod v delovnem okolju. Splošne ugotovitve so, da sodelavci ocenjujejo gledališke metode in tehnike kot zelo uporabne, inovativne in prenosljive v prakso. Vidijo, da je gledališka metoda na splošno dobro orodje za spodbujanje skupinske dinamike, komunikacije, sproščenosti in aktivnega vključevanja posameznika. V delovnem okolju se je pokazala velika možnost uporabe metod in tehnik na področju izobraževanja odraslih. Izpostavljena je bila predvsem uporaba pri skupinskem delu, neformalnem izobraževanju in delu z ranljivimi skupinami. Prav tako se je pokazalo, da so te metode in tehnike prepoznali kot vsestransko uporabne in prilagodljive za različne starostne in ciljne skupine. Sodelavci ocenjujejo, da so gledališke metode in tehnike uporabne in izvedljive v našem delovnem okolju. Vendar pa pri uporabi vidijo nekaj izzivov: začetno zadržanost udeležencev, vzpostavitev varnega vzdušja ter prilagajanje uporabe metod in tehnik. Prepoznavajo, da bi lahko gledališka metoda na splošno obogatila izobraževalni proces pri odraslih. Vtis sodelavcev je bil pozitivno naravnan. Prenos znanja so ocenili kot strokovno kakovosten, praktično naravnan in uporaben za nadaljnje delo. V gledališki metodi vidijo na splošno doprinos k izobraževanju odraslih in našemu nadaljnjemu delu. S tem se strinjam tudi sama, saj to potrjujejo tudi rezultati pri implementaciji v moje delo na področju izobraževanja odraslih. Mateja Lapuh (mateja.lapuh@lukrsko.si), LU Krško  

V okviru profesionalnega razvoja v izobraževanju odraslih sem se marca udeležila mobilnosti Erasmus+. V mestu Caen (Francija) sem pet dni v praksi opazovala metode, ki jih je naš gostitelj, Créa spectalces – Explor’acting, uporabljal pri delavnicah z odraslimi. Šlo je torej za sledenje na delovnem mestu, tematika je bila izjemno zanimiva: gledališče kot orodje za socialno vključenost (Theatre as a tool for social inclusion). V ospredju so bili pristopi, ki spodbujajo aktivno sodelovanje udeležencev, opolnomočenje posameznikov ter vključevanje ranljivih skupin, zlasti priseljencev, ob hkratnem razvoju socialnih in komunikacijskih veščin. Gledališče kot orodje za socialno vključevanje Gledališče je lahko močno orodje za socialno vključevanje, saj ljudem omogoča, da se izrazijo na drugačen, ustvarjalen način. V varnem okolju spodbuja sodelovanje, povezovanje in razumevanje med udeleženci z različnimi izkušnjami. Skozi igro in skupinsko delo krepi samozavest, komunikacijo ter občutek pripadnosti skupini, zato je še posebej uporabno pri delu z ljudmi, ki se v družbi težje vključujejo. Participativne gledališke metode v praksi Delavnice, ki smo jih opazovali, so zajemale različne vidike uporabe gledaliških metod pri delu z ranljivimi skupinami. Opazovali smo uvodne in povezovalne aktivnosti, vaje za skupinsko dinamiko in improvizacijo ter različne pristope, ki vključujejo uporabo telesa, prostora in glasu kot učnih orodij. Pomemben del je bil namenjen tudi razvijanju zavedanja telesa, neverbalni komunikaciji, izražanju čustev z besedami in brez njih ter delu z besedilom, intonacijo in ritmom. Spoznali smo tudi uporabo vsakdanjih predmetov in lutk kot izhodišča za ustvarjanje zgodb in spodbujanje izražanja. Program je vključeval vsakodnevno refleksijo, prepoznavanje dobrih praks in razmislek o prenosu znanja v lastno okolje. Ves čas sta bila v ospredju vloga vodje delavnic ter pomen ustvarjanja varnega in spodbudnega učnega okolja, zlasti pri delu z odraslimi in ranljivimi skupinami. Od izkušnje k praksi Različne tehnike, ki sem jih opazovala med sledenjem na delovnem mestu, sem uspešno prenesla v prakso pri delavnicah pogovora v slovenskem jeziku za migrante, katerih cilj je lažja integracija. Bile so dobrodošla sprememba, saj so bili zaradi drugačnega pristopa udeleženci bolj sproščeni, hkrati pa so preproste tehnike omogočale lažje vključevanje v aktivnost. Kot posebno učinkovite so se izkazale vaje za sproščanje in krepitev skupinske povezanosti ter uporaba različnih predmetov kot izhodišča za pogovor. Izredno dobro pa so udeleženci sprejeli uporabo slikovnih kartic družabne igre Dixit, ki so služile kot spodbuda za izražanje čustev, pripovedovanje zgodb in odprt pogovor, ob tem pa smo se pri njihovi uporabi ob izvirnih interpretacijah udeležencev marsikdaj tudi od srca nasmejali. Izzivi in priložnosti pri implementaciji metod Implementacija gledaliških metod prinaša tako izzive kot priložnosti. Med izzivi je predvsem prilagajanje metod značilnostim in velikosti skupine, namenu izobraževanja ter razpoložljivemu času. Pri delu s priseljenci je pomembno upoštevati tudi nivo znanja slovenskega jezika, kar vpliva na izbiro aktivnosti in način podajanja navodil. Kljub temu te metode ponujajo številne prednosti, saj spodbujajo aktivno sodelovanje, povezanost, kreativnost, izražanje ter razvoj samozavesti. Ob ustrezni prilagoditvi so lahko zelo učinkovite pri delu z raznolikimi in medkulturnimi skupinami. Mobilnost Erasmus+ kot orodje za profesionalni razvoj, nepozabna kulturna izkušnja in priložnost za izmenjavo izkušenj Mobilnost Erasmus+ je bila pomembna priložnost za moj profesionalni razvoj, saj mi je omogočila pridobivanje novih znanj, metod in pristopov, ki jih lahko vključim v svoje nadaljnje delo, spoznala sem novo delovno okolje, ljudi in različne prakse. Izmenjava izkušenj z mednarodnimi sodelavci je dodatno prispevala k širjenju pogledov ter krepitvi strokovne mreže in sodelovanja. Bivanje v Franciji mi je poleg izobraževanja omogočilo tudi raziskovanje novih krajev in kulturnih znamenitosti. Poleg kraja našega bivanja smo si ogledali tudi obalno mesto Arromanches, kjer spomenik druge svetovne vojne v današnjem času še posebej spodbuja k razmisleku o zgodovini in miru. Nepozaben vtis pa je name naredil tudi Mont Saint-Michel, izjemna arhitekturna in naravna znamenitost, ki navdušuje s svojo edinstveno podobo in atmosfero. Urša Pukl (ursa.pukl@upi.si), UPI-ljudska univerza Žalec

Marca sem se v Caenu (FRA) udeležila mobilnosti Erasmus+. Šlo je za sledenje na delovnem mestu, na kateri sem pridobila dragocen vpogled v drugačen način dela v izobraževanju odraslih. V ospredju je bila uporaba gledaliških metod kot orodja socialne vključenosti. Tokrat torej niso služile umetniškemu ustvarjanju, temveč so bile uporabljene kot pedagoško oz. andragoško orodje. Gledališke metode kot učni pristop Aktivnosti sledenja na delovnem mestu smo se udeležili strokovni delavci iz različnih organizacij za izobraževanje odraslih; LU Jesenice, LU Nova Gorica, LU Krško, UPI LU Žalec in RIC Novo mesto. Spoznali in analizirali smo raznovrstne metode (ledolomilce, skupinske vaje, improvizacijo), ki so se dotikale številnih področij. Prvi sklop metod se je osredotočal na spoznavanje in povezovanje skupine ter delo s telesom in neverbalno komunikacijo. Nadalje smo spoznali različne možnosti dela z glasom, zvokom in besedilom. Takšne aktivnosti omogočajo udeležencem boljše vključevanje v skupino, ob tem pa krepijo samozavest in zmožnost izražanja. Pri opazovanju dela v gostujoči organizaciji sem spoznala, kako pomembna je izbira ustreznih metod v določeni situaciji oz. učnem okolju ter način njihove izvedbe. Uporabnost v izobraževanju odraslih Prednost metod vidim v njihovi dinamičnosti, vsestranskosti pa tudi relativni enostavnosti. V praksi to pomeni, da jih lahko vključim v svoje delo, ne glede na to, na katero področje jih želim prenesti. Takšne aktivnosti spodbujajo aktivno udeležbo vseh, tudi tistih, ki se sicer manj izpostavljajo. Hkrati omogočajo, da udeleženci znanje povezujejo z lastnimi izkušnjami, kar je v izobraževanju odraslih ključno. Nekatere metode pa omogočajo tudi krajšo intervencijo in so tako primerne za aplikacijo tudi pri individualnem delu, v manjših skupinah oz. krajših programih ali za hiter dvig motivacije. Pomemben del moje izkušnje je bil tudi razmislek o tem, kako pridobljeno znanje prenesti v domače okolje. Hitro sem ugotovila, da gledališke metode niso vezane na specifičen predmet ali program. Uporabimo jih kot podporo različnim učnim ciljem – od razvoja komunikacijskih veščin, dviga samozavesti do krepitve komunikacije in zaupanja v skupini. Že manjše intervencije, kot so aktivni odmori, premik v prostoru ali delo v parih skozi improvizacijo, lahko bistveno izboljšajo potek učnega procesa. Prenos znanja v domačo organizacijo Po vrnitvi sem pridobljena spoznanja delila s sodelavci. Kombinirala sem predstavitev s praktičnim preizkušanjem metod. Po sklopih sem predstavila metode, ki sem jih spoznala na mobilnosti, nato pa smo preizkusili različne metode za spoznavanje in razvoj sodelovanja. Nadaljevali smo z izvajanjem metod uporabe glasu in telesa ter končali z improvizacijsko nalogo. Tak način diseminacije se je izkazal kot zelo učinkovit, saj so sodelavci metode doživeli na lastni koži in jih lažje umestili v svoje delo. Ob tem so se odprle tudi konkretne ideje za nadaljnjo uporabo v izobraževanju odraslih: vključevanje kratkih gledaliških aktivnosti kot uvod v srečanje, uporaba igre vlog pri obravnavi zahtevnejših tem ter uporaba neverbalnih tehnik pri delu z udeleženci z jezikovnimi ovirami. Številne metode bo mogoče uporabiti tudi kot orodje pri individualnih svetovanjih odraslim. Poleg tega smo prepoznali potencial teh metod pri delu z ranljivimi skupinami, saj omogočajo postopno vključevanje in gradnjo samozavesti. Strinjali smo se, da je pri vključevanju gledaliških metod v delo z odraslimi ključna njim prilagojena izvedba izbranih metod. Razmislek za naprej Izkušnja sledenja na delovnem mestu in poznejša diseminacija sta pokazali, da so gledališke metode učinkovito orodje v izobraževanju odraslih. Njihova prednost je v tem, da spodbujajo aktivno sodelovanje, krepijo komunikacijo in zaupanje v skupini ter omogočajo vključevanje tudi bolj zadržanih udeležencev. Diseminacijska aktivnost je dodatno potrdila, da je njihova vrednost še večja, kadar jih preizkusimo v praksi, saj tak pristop omogoča boljše razumevanje in lažji prenos v različne programe izobraževanja odraslih. Prav v tem vidim največjo vrednost – v majhnih, a premišljenih spremembah, ki lahko pomembno vplivajo na vključenost udeležencev in kakovost učnega procesa. Veronika Žurga (veronika.zurga@ric-nm.si), RIC Novo mesto

Na osrednjem strokovnem dogodku na področju kulturno-umetnostne vzgoje v Sloveniji smo s povezovanjem kulture in izobraževanja iskali nove poti za dostopnejše in bolj vključujoče kulturne vsebine.  Dogodek, ki je bil 1. aprila v Cankarjevem domu v Ljubljani, je bil namenjen strokovnjakom s področij vzgoje, izobraževanja in kulture, študentom ter širši zainteresirani javnosti. Celodnevni program je ponudil raznolike vsebine na različnih prizoriščih. Letošnja osrednja tema je bila dostopnost, s poudarkom na vključevanju različnih skupin v kulturno življenje ter iskanju načinov, kako kulturo približati vsem. Sodelavci Andragoškega centra Slovenije (ACS) smo na razstavnem prostoru v prvem preddverju ozaveščali o številnih dejavnostih za izobraževanje odraslih. Organizatorjem izobraževanj, učiteljem, vzgojiteljicam, upokojencem, mladim staršem in vsem navdušencem nad vseživljenjskim učenjem smo ves dan nudili informacije in priložnosti za izmenjavo izkušenj. Predstavili smo aktivnosti ACS: Tedne vseživljenjskega učenja (TVU) 2026, kampanjo Lahko.si v okviru projekta Ozaveščanje za VŽU, ABC okoljskega učenja, aplikacijo Opazujmo, Nacionalni dan branja, spletni portal Kam po znanje in svetovalna središča za izobraževanje odraslih. Vabili smo k ogledu virtualnega Središča za samostojno učenje (SSU) in podarili nekaj knjig. Pripravili smo okroglo mizo z naslovom Kultura in izobraževanje z roko v roki za spodbujanje vseživljenjskega učenja. Razprava je bila namenjena iskanju možnosti za povezovanje kulturnih in izobraževalnih institucij pri načrtovanju kakovostnih, dostopnih in vključujočih vsebin za vse generacije. Poudarek v razpravi je izhajal iz pomena kulturno-umetnostne vzgoje za otroke in mlade zlasti z izkustvenim učenjem, razvojem ustvarjalnosti in razumevanjem kulturne dediščine. Hkrati so udeleženci izpostavili prenos teh pristopov na odrasle in starejše ter pomen učenja tako za osebno rast kot aktivno sodelovanje v družbi. Posebna pozornost je bila namenjena ranljivim skupinam, kjer kulturno-izobraževalni programi prispevajo k večji vključenosti, krepitvi samozavesti in povezanosti z okoljem. Predstavljeni so bili tudi primeri dobrih praks sodelovanja na lokalni ravni. Na okrogli mizi so sodelovale Mojca Pompe z Ljudske univerze Krško, Anita Radkovič iz Mestnega muzeja Krško in Janja Štefan, koordinatorka vseživljenjskega učenja za osrednjeslovensko regijo v okviru projekta Ozaveščanje za VŽU in z njim povezane kampanje Lahko.si. Pogovor je povezovala Alenka Štrukelj z ACS. Kulturni bazar 2026 je ponovno ponudil prostor za navdih, učenje in sodelovanje ter spodbudil razmislek o pomenu dostopne kulture za vse. Mateja Pečar (mateja.pecar@acs.si), ACS

V okviru Evropskega programa za učenje odraslih (EPUO) 2006–2027 je Andragoški center Slovenije (ACS) januarja gostil delavnico, na kateri so rezultati evropskega projekta RALExILA prvič stopili v neposredni dialog s slovenskimi snovalci politik izobraževanja odraslih. Dogodek je pokazal, da vprašanja preglednosti, kakovosti in dostopnosti izobraževanja odraslih niso več le razvojna tema, temveč postajajo pomemben del sistemskih odločitev o prihodnosti vseživljenjskega učenja. Delavnica z naslovom Individualni učni računi (IUR) in registri izobraževanja odraslih: od raziskav do sistemskih rešitev je 21. januarja v Ljubljani povezala 18 predstavnic in predstavnikov Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Centra RS za poklicno izobraževanje, ACS in drugih ključnih institucij. V središču razprave je bilo vprašanje, kaj bi vzpostavitev povezanega sistema registrov izobraževanja odraslih in individualnih učnih računov pomenila za Slovenijo. Projekt RALExILA je v desetih evropskih državah proučeval, kako so organizirani registri izobraževanja odraslih, kako se zagotavlja kakovost in kako je mogoče v te sisteme vključiti individualne učne račune. Ena ključnih ugotovitev projekta je, da višja udeležba odraslih v izobraževanju ni odvisna le od obsega javnih sredstev, temveč predvsem od preglednosti, dostopnosti in uporabnosti sistema. Kjer so informacije o programih, izvajalcih in kakovosti razdrobljene, se odrasli težje znajdejo, odločevalci pa težje spremljajo delovanje sistema. Udeleženci so se seznanili tudi s prototipom nacionalnega registra izobraževanja odraslih. Pokazal je, kako je mogoče kompleksne sistemske razprave prevesti v konkretne uporabniške rešitve. Predstavitve in razprava so poudarile, da individualni učni računi niso zgolj finančni mehanizem. Delujejo namreč le ob zanesljivem registru programov, jasnih standardih kakovosti ter preprostih poteh do informacij. Brez te infrastrukture ostanejo predvsem administrativno orodje, ne pa vzvod za večjo vključenost odraslih v učenje. Med ključnimi poudarki razprave so bili zagotavljanje kakovosti v digitalnem okolju, nevarnost razdrobljenosti podatkov, potreba po interoperabilnosti obstoječih registrov ter vprašanje, kako uskladiti nacionalno usmerjanje sistema z dovolj prostora za prilagoditve na ravni izvajalcev. Posebej je bila izpostavljena tudi osredotočenost na možnost vključevanja: digitalne rešitve morajo biti zasnovane tako, da ne povečujejo neenakosti, temveč odraslim z različnimi izkušnjami in ravnmi digitalnih spretnosti lajšajo dostop do informacij in učenja. Delavnica je potrdila, da Slovenija za razmislek o takšnem sistemu že ima pomembne temelje – razvito mrežo izvajalcev, izkušnje s financiranjem izobraževanja odraslih in institucije, ki razumejo tako pedagoški kot upravljavski vidik tega področja. Hkrati pa je jasno pokazala, da bodo za nadaljnje korake ključni skupni dogovori o financiranju, zakonodajnem okviru, odgovornostih in povezovanju obstoječih rešitev. Prav zato je bil dogodek pomemben korak od evropskih spoznanj k slovenskemu razmisleku o tem, kako zgraditi preglednejši, bolj povezan in vključujoč sistem izobraževanja odraslih. Jasmina Poličnik (jasmina.policnik@acs.si), ACS

Po navdihujočih tednih učenja in izmenjavi izkušenj smo na Andragoškem centru Slovenije (ACS) uradno zaključili ponovitev usposabljanja Andragogika v praksi. Tudi tokratna skupina strokovnih delavcev je dokazala, da je zanimanje za poglobljena andragoška znanja v slovenskem prostoru še kako živo. Program se je po uvodnem delu preselil v dinamično spletno okolje. V spletni učilnici so udeleženci s pomočjo refleksije lastnih izkušenj raziskovali ovire, s katerimi se odrasli srečujejo pri učenju. Z diskusijo v spletnem forumu so drug drugemu ponudili dragocen vpogled v različne prakse. Na srečanju z dr. Tanjo Možina po Zoomu pa so te ugotovitve nadgradili z razpravo o strateškem ugotavljanju potreb in snovanju učinkovitih izobraževanj. Vrhunec v živo: Od metod do vrednotenja Zaključno srečanje v prostorih ACS je minilo v znamenju praktičnega preizkušanja. Pod vodstvom dr. Danijele Makovec Radovan so udeleženci prevetrili sodobne pristope k vrednotenju znanja v izobraževanju odraslih. Z Ano Frangež Kerševan so se dobesedno vrgli v delo. Raziskovali in preizkušali so različne metode, ki v učilnico prinašajo svežino in večjo vključenost. Znanje, ki se širi  Usposabljanje smo sklenili z malo drugačno skupinsko aktivnostjo. Udeleženci so domov odnesli več kot le potrdila. Odšli so bogatejši za nova poznanstva, konkretne ideje za delo in močno mrežo kolegov, s katerimi bodo soustvarjali prihodnost izobraževanja odraslih. Udeležencem čestitamo za uspešen zaključek in se veselimo njihovega prispevka k še kakovostnejši andragoški praksi! Usposabljanje poteka v okviru projekta Krepitev kompetenc strokovnih in vodstvenih delavcev na področju vodenja inovativnega vzgojno-izobraževalnega zavoda v obdobju 2024–2028, ki ga sofinancira Evropska unija. Ana Frangež Kerševan (ana.frangez.kersevan@acs.si), ACS