WEB.ACS.SI

Marca sem se udeležila mobilnosti zaposlenih Erasmus+, sledenje na delovnem mestu, v mestu Caen (Francija) v organizaciji Crea Spectacles (Explor’Acting). Spoznavali smo, kako je lahko gledališče orodje za socialno vključevanje. Po prihodu domov je bil čas, da pridobljeno znanje prenesem naprej in ga uporabim tudi pri svojem delu, in sicer kot svetovalka in organizatorica v izobraževanju odraslih. Iz mobilnosti sem prinesla veliko vtisov, pridobljenih metod in izkušenj. Nekaj časa sem potrebovala, da sem jih ponotranjila. Nato sem jih začela uporabljati ter jih posledično prenašati tudi naprej, med drugim tudi na tim sodelavcev. Sodelavcem sem na kratko predstavila svojo mobilnost na splošno, kaj je bila tema in kako je potekala. Z njimi sem delila tudi izkušnje in doživljanja učenja. Želela sem podati praktično izkušnjo gledaliških metod in tehnik, zato nisem dolgovezila s teoretičnim delom, ampak sem prešla kar na primere. Sledila je evalvacija. Zanimalo me je, katere predstavljene metode so se zdele sodelavcem najbolj zanimive ali uporabne, kje vidijo možnost uporabe teh metod pri svojem delu. Želela sem pridobiti njihovo mnenje o tem, za katere skupine odraslih bi bile te metode najbolj primerne, in ali vidijo kakršnekoli izzive pri uporabi teh metod v delovnem okolju. Splošne ugotovitve so, da sodelavci ocenjujejo gledališke metode in tehnike kot zelo uporabne, inovativne in prenosljive v prakso. Vidijo, da je gledališka metoda na splošno dobro orodje za spodbujanje skupinske dinamike, komunikacije, sproščenosti in aktivnega vključevanja posameznika. V delovnem okolju se je pokazala velika možnost uporabe metod in tehnik na področju izobraževanja odraslih. Izpostavljena je bila predvsem uporaba pri skupinskem delu, neformalnem izobraževanju in delu z ranljivimi skupinami. Prav tako se je pokazalo, da so te metode in tehnike prepoznali kot vsestransko uporabne in prilagodljive za različne starostne in ciljne skupine. Sodelavci ocenjujejo, da so gledališke metode in tehnike uporabne in izvedljive v našem delovnem okolju. Vendar pa pri uporabi vidijo nekaj izzivov: začetno zadržanost udeležencev, vzpostavitev varnega vzdušja ter prilagajanje uporabe metod in tehnik. Prepoznavajo, da bi lahko gledališka metoda na splošno obogatila izobraževalni proces pri odraslih. Vtis sodelavcev je bil pozitivno naravnan. Prenos znanja so ocenili kot strokovno kakovosten, praktično naravnan in uporaben za nadaljnje delo. V gledališki metodi vidijo na splošno doprinos k izobraževanju odraslih in našemu nadaljnjemu delu. S tem se strinjam tudi sama, saj to potrjujejo tudi rezultati pri implementaciji v moje delo na področju izobraževanja odraslih. Mateja Lapuh (mateja.lapuh@lukrsko.si), LU Krško  

V okviru profesionalnega razvoja v izobraževanju odraslih sem se marca udeležila mobilnosti Erasmus+. V mestu Caen (Francija) sem pet dni v praksi opazovala metode, ki jih je naš gostitelj, Créa spectalces – Explor’acting, uporabljal pri delavnicah z odraslimi. Šlo je torej za sledenje na delovnem mestu, tematika je bila izjemno zanimiva: gledališče kot orodje za socialno vključenost (Theatre as a tool for social inclusion). V ospredju so bili pristopi, ki spodbujajo aktivno sodelovanje udeležencev, opolnomočenje posameznikov ter vključevanje ranljivih skupin, zlasti priseljencev, ob hkratnem razvoju socialnih in komunikacijskih veščin. Gledališče kot orodje za socialno vključevanje Gledališče je lahko močno orodje za socialno vključevanje, saj ljudem omogoča, da se izrazijo na drugačen, ustvarjalen način. V varnem okolju spodbuja sodelovanje, povezovanje in razumevanje med udeleženci z različnimi izkušnjami. Skozi igro in skupinsko delo krepi samozavest, komunikacijo ter občutek pripadnosti skupini, zato je še posebej uporabno pri delu z ljudmi, ki se v družbi težje vključujejo. Participativne gledališke metode v praksi Delavnice, ki smo jih opazovali, so zajemale različne vidike uporabe gledaliških metod pri delu z ranljivimi skupinami. Opazovali smo uvodne in povezovalne aktivnosti, vaje za skupinsko dinamiko in improvizacijo ter različne pristope, ki vključujejo uporabo telesa, prostora in glasu kot učnih orodij. Pomemben del je bil namenjen tudi razvijanju zavedanja telesa, neverbalni komunikaciji, izražanju čustev z besedami in brez njih ter delu z besedilom, intonacijo in ritmom. Spoznali smo tudi uporabo vsakdanjih predmetov in lutk kot izhodišča za ustvarjanje zgodb in spodbujanje izražanja. Program je vključeval vsakodnevno refleksijo, prepoznavanje dobrih praks in razmislek o prenosu znanja v lastno okolje. Ves čas sta bila v ospredju vloga vodje delavnic ter pomen ustvarjanja varnega in spodbudnega učnega okolja, zlasti pri delu z odraslimi in ranljivimi skupinami. Od izkušnje k praksi Različne tehnike, ki sem jih opazovala med sledenjem na delovnem mestu, sem uspešno prenesla v prakso pri delavnicah pogovora v slovenskem jeziku za migrante, katerih cilj je lažja integracija. Bile so dobrodošla sprememba, saj so bili zaradi drugačnega pristopa udeleženci bolj sproščeni, hkrati pa so preproste tehnike omogočale lažje vključevanje v aktivnost. Kot posebno učinkovite so se izkazale vaje za sproščanje in krepitev skupinske povezanosti ter uporaba različnih predmetov kot izhodišča za pogovor. Izredno dobro pa so udeleženci sprejeli uporabo slikovnih kartic družabne igre Dixit, ki so služile kot spodbuda za izražanje čustev, pripovedovanje zgodb in odprt pogovor, ob tem pa smo se pri njihovi uporabi ob izvirnih interpretacijah udeležencev marsikdaj tudi od srca nasmejali. Izzivi in priložnosti pri implementaciji metod Implementacija gledaliških metod prinaša tako izzive kot priložnosti. Med izzivi je predvsem prilagajanje metod značilnostim in velikosti skupine, namenu izobraževanja ter razpoložljivemu času. Pri delu s priseljenci je pomembno upoštevati tudi nivo znanja slovenskega jezika, kar vpliva na izbiro aktivnosti in način podajanja navodil. Kljub temu te metode ponujajo številne prednosti, saj spodbujajo aktivno sodelovanje, povezanost, kreativnost, izražanje ter razvoj samozavesti. Ob ustrezni prilagoditvi so lahko zelo učinkovite pri delu z raznolikimi in medkulturnimi skupinami. Mobilnost Erasmus+ kot orodje za profesionalni razvoj, nepozabna kulturna izkušnja in priložnost za izmenjavo izkušenj Mobilnost Erasmus+ je bila pomembna priložnost za moj profesionalni razvoj, saj mi je omogočila pridobivanje novih znanj, metod in pristopov, ki jih lahko vključim v svoje nadaljnje delo, spoznala sem novo delovno okolje, ljudi in različne prakse. Izmenjava izkušenj z mednarodnimi sodelavci je dodatno prispevala k širjenju pogledov ter krepitvi strokovne mreže in sodelovanja. Bivanje v Franciji mi je poleg izobraževanja omogočilo tudi raziskovanje novih krajev in kulturnih znamenitosti. Poleg kraja našega bivanja smo si ogledali tudi obalno mesto Arromanches, kjer spomenik druge svetovne vojne v današnjem času še posebej spodbuja k razmisleku o zgodovini in miru. Nepozaben vtis pa je name naredil tudi Mont Saint-Michel, izjemna arhitekturna in naravna znamenitost, ki navdušuje s svojo edinstveno podobo in atmosfero. Urša Pukl (ursa.pukl@upi.si), UPI-ljudska univerza Žalec

Marca sem se v Caenu (FRA) udeležila mobilnosti Erasmus+. Šlo je za sledenje na delovnem mestu, na kateri sem pridobila dragocen vpogled v drugačen način dela v izobraževanju odraslih. V ospredju je bila uporaba gledaliških metod kot orodja socialne vključenosti. Tokrat torej niso služile umetniškemu ustvarjanju, temveč so bile uporabljene kot pedagoško oz. andragoško orodje. Gledališke metode kot učni pristop Aktivnosti sledenja na delovnem mestu smo se udeležili strokovni delavci iz različnih organizacij za izobraževanje odraslih; LU Jesenice, LU Nova Gorica, LU Krško, UPI LU Žalec in RIC Novo mesto. Spoznali in analizirali smo raznovrstne metode (ledolomilce, skupinske vaje, improvizacijo), ki so se dotikale številnih področij. Prvi sklop metod se je osredotočal na spoznavanje in povezovanje skupine ter delo s telesom in neverbalno komunikacijo. Nadalje smo spoznali različne možnosti dela z glasom, zvokom in besedilom. Takšne aktivnosti omogočajo udeležencem boljše vključevanje v skupino, ob tem pa krepijo samozavest in zmožnost izražanja. Pri opazovanju dela v gostujoči organizaciji sem spoznala, kako pomembna je izbira ustreznih metod v določeni situaciji oz. učnem okolju ter način njihove izvedbe. Uporabnost v izobraževanju odraslih Prednost metod vidim v njihovi dinamičnosti, vsestranskosti pa tudi relativni enostavnosti. V praksi to pomeni, da jih lahko vključim v svoje delo, ne glede na to, na katero področje jih želim prenesti. Takšne aktivnosti spodbujajo aktivno udeležbo vseh, tudi tistih, ki se sicer manj izpostavljajo. Hkrati omogočajo, da udeleženci znanje povezujejo z lastnimi izkušnjami, kar je v izobraževanju odraslih ključno. Nekatere metode pa omogočajo tudi krajšo intervencijo in so tako primerne za aplikacijo tudi pri individualnem delu, v manjših skupinah oz. krajših programih ali za hiter dvig motivacije. Pomemben del moje izkušnje je bil tudi razmislek o tem, kako pridobljeno znanje prenesti v domače okolje. Hitro sem ugotovila, da gledališke metode niso vezane na specifičen predmet ali program. Uporabimo jih kot podporo različnim učnim ciljem – od razvoja komunikacijskih veščin, dviga samozavesti do krepitve komunikacije in zaupanja v skupini. Že manjše intervencije, kot so aktivni odmori, premik v prostoru ali delo v parih skozi improvizacijo, lahko bistveno izboljšajo potek učnega procesa. Prenos znanja v domačo organizacijo Po vrnitvi sem pridobljena spoznanja delila s sodelavci. Kombinirala sem predstavitev s praktičnim preizkušanjem metod. Po sklopih sem predstavila metode, ki sem jih spoznala na mobilnosti, nato pa smo preizkusili različne metode za spoznavanje in razvoj sodelovanja. Nadaljevali smo z izvajanjem metod uporabe glasu in telesa ter končali z improvizacijsko nalogo. Tak način diseminacije se je izkazal kot zelo učinkovit, saj so sodelavci metode doživeli na lastni koži in jih lažje umestili v svoje delo. Ob tem so se odprle tudi konkretne ideje za nadaljnjo uporabo v izobraževanju odraslih: vključevanje kratkih gledaliških aktivnosti kot uvod v srečanje, uporaba igre vlog pri obravnavi zahtevnejših tem ter uporaba neverbalnih tehnik pri delu z udeleženci z jezikovnimi ovirami. Številne metode bo mogoče uporabiti tudi kot orodje pri individualnih svetovanjih odraslim. Poleg tega smo prepoznali potencial teh metod pri delu z ranljivimi skupinami, saj omogočajo postopno vključevanje in gradnjo samozavesti. Strinjali smo se, da je pri vključevanju gledaliških metod v delo z odraslimi ključna njim prilagojena izvedba izbranih metod. Razmislek za naprej Izkušnja sledenja na delovnem mestu in poznejša diseminacija sta pokazali, da so gledališke metode učinkovito orodje v izobraževanju odraslih. Njihova prednost je v tem, da spodbujajo aktivno sodelovanje, krepijo komunikacijo in zaupanje v skupini ter omogočajo vključevanje tudi bolj zadržanih udeležencev. Diseminacijska aktivnost je dodatno potrdila, da je njihova vrednost še večja, kadar jih preizkusimo v praksi, saj tak pristop omogoča boljše razumevanje in lažji prenos v različne programe izobraževanja odraslih. Prav v tem vidim največjo vrednost – v majhnih, a premišljenih spremembah, ki lahko pomembno vplivajo na vključenost udeležencev in kakovost učnega procesa. Veronika Žurga (veronika.zurga@ric-nm.si), RIC Novo mesto

Na osrednjem strokovnem dogodku na področju kulturno-umetnostne vzgoje v Sloveniji smo s povezovanjem kulture in izobraževanja iskali nove poti za dostopnejše in bolj vključujoče kulturne vsebine.  Dogodek, ki je bil 1. aprila v Cankarjevem domu v Ljubljani, je bil namenjen strokovnjakom s področij vzgoje, izobraževanja in kulture, študentom ter širši zainteresirani javnosti. Celodnevni program je ponudil raznolike vsebine na različnih prizoriščih. Letošnja osrednja tema je bila dostopnost, s poudarkom na vključevanju različnih skupin v kulturno življenje ter iskanju načinov, kako kulturo približati vsem. Sodelavci Andragoškega centra Slovenije (ACS) smo na razstavnem prostoru v prvem preddverju ozaveščali o številnih dejavnostih za izobraževanje odraslih. Organizatorjem izobraževanj, učiteljem, vzgojiteljicam, upokojencem, mladim staršem in vsem navdušencem nad vseživljenjskim učenjem smo ves dan nudili informacije in priložnosti za izmenjavo izkušenj. Predstavili smo aktivnosti ACS: Tedne vseživljenjskega učenja (TVU) 2026, kampanjo Lahko.si v okviru projekta Ozaveščanje za VŽU, ABC okoljskega učenja, aplikacijo Opazujmo, Nacionalni dan branja, spletni portal Kam po znanje in svetovalna središča za izobraževanje odraslih. Vabili smo k ogledu virtualnega Središča za samostojno učenje (SSU) in podarili nekaj knjig. Pripravili smo okroglo mizo z naslovom Kultura in izobraževanje z roko v roki za spodbujanje vseživljenjskega učenja. Razprava je bila namenjena iskanju možnosti za povezovanje kulturnih in izobraževalnih institucij pri načrtovanju kakovostnih, dostopnih in vključujočih vsebin za vse generacije. Poudarek v razpravi je izhajal iz pomena kulturno-umetnostne vzgoje za otroke in mlade zlasti z izkustvenim učenjem, razvojem ustvarjalnosti in razumevanjem kulturne dediščine. Hkrati so udeleženci izpostavili prenos teh pristopov na odrasle in starejše ter pomen učenja tako za osebno rast kot aktivno sodelovanje v družbi. Posebna pozornost je bila namenjena ranljivim skupinam, kjer kulturno-izobraževalni programi prispevajo k večji vključenosti, krepitvi samozavesti in povezanosti z okoljem. Predstavljeni so bili tudi primeri dobrih praks sodelovanja na lokalni ravni. Na okrogli mizi so sodelovale Mojca Pompe z Ljudske univerze Krško, Anita Radkovič iz Mestnega muzeja Krško in Janja Štefan, koordinatorka vseživljenjskega učenja za osrednjeslovensko regijo v okviru projekta Ozaveščanje za VŽU in z njim povezane kampanje Lahko.si. Pogovor je povezovala Alenka Štrukelj z ACS. Kulturni bazar 2026 je ponovno ponudil prostor za navdih, učenje in sodelovanje ter spodbudil razmislek o pomenu dostopne kulture za vse. Mateja Pečar (mateja.pecar@acs.si), ACS

V okviru Evropskega programa za učenje odraslih (EPUO) 2006–2027 je Andragoški center Slovenije (ACS) januarja gostil delavnico, na kateri so rezultati evropskega projekta RALExILA prvič stopili v neposredni dialog s slovenskimi snovalci politik izobraževanja odraslih. Dogodek je pokazal, da vprašanja preglednosti, kakovosti in dostopnosti izobraževanja odraslih niso več le razvojna tema, temveč postajajo pomemben del sistemskih odločitev o prihodnosti vseživljenjskega učenja. Delavnica z naslovom Individualni učni računi (IUR) in registri izobraževanja odraslih: od raziskav do sistemskih rešitev je 21. januarja v Ljubljani povezala 18 predstavnic in predstavnikov Ministrstva za vzgojo in izobraževanje, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Centra RS za poklicno izobraževanje, ACS in drugih ključnih institucij. V središču razprave je bilo vprašanje, kaj bi vzpostavitev povezanega sistema registrov izobraževanja odraslih in individualnih učnih računov pomenila za Slovenijo. Projekt RALExILA je v desetih evropskih državah proučeval, kako so organizirani registri izobraževanja odraslih, kako se zagotavlja kakovost in kako je mogoče v te sisteme vključiti individualne učne račune. Ena ključnih ugotovitev projekta je, da višja udeležba odraslih v izobraževanju ni odvisna le od obsega javnih sredstev, temveč predvsem od preglednosti, dostopnosti in uporabnosti sistema. Kjer so informacije o programih, izvajalcih in kakovosti razdrobljene, se odrasli težje znajdejo, odločevalci pa težje spremljajo delovanje sistema. Udeleženci so se seznanili tudi s prototipom nacionalnega registra izobraževanja odraslih. Pokazal je, kako je mogoče kompleksne sistemske razprave prevesti v konkretne uporabniške rešitve. Predstavitve in razprava so poudarile, da individualni učni računi niso zgolj finančni mehanizem. Delujejo namreč le ob zanesljivem registru programov, jasnih standardih kakovosti ter preprostih poteh do informacij. Brez te infrastrukture ostanejo predvsem administrativno orodje, ne pa vzvod za večjo vključenost odraslih v učenje. Med ključnimi poudarki razprave so bili zagotavljanje kakovosti v digitalnem okolju, nevarnost razdrobljenosti podatkov, potreba po interoperabilnosti obstoječih registrov ter vprašanje, kako uskladiti nacionalno usmerjanje sistema z dovolj prostora za prilagoditve na ravni izvajalcev. Posebej je bila izpostavljena tudi osredotočenost na možnost vključevanja: digitalne rešitve morajo biti zasnovane tako, da ne povečujejo neenakosti, temveč odraslim z različnimi izkušnjami in ravnmi digitalnih spretnosti lajšajo dostop do informacij in učenja. Delavnica je potrdila, da Slovenija za razmislek o takšnem sistemu že ima pomembne temelje – razvito mrežo izvajalcev, izkušnje s financiranjem izobraževanja odraslih in institucije, ki razumejo tako pedagoški kot upravljavski vidik tega področja. Hkrati pa je jasno pokazala, da bodo za nadaljnje korake ključni skupni dogovori o financiranju, zakonodajnem okviru, odgovornostih in povezovanju obstoječih rešitev. Prav zato je bil dogodek pomemben korak od evropskih spoznanj k slovenskemu razmisleku o tem, kako zgraditi preglednejši, bolj povezan in vključujoč sistem izobraževanja odraslih. Jasmina Poličnik (jasmina.policnik@acs.si), ACS

Po navdihujočih tednih učenja in izmenjavi izkušenj smo na Andragoškem centru Slovenije (ACS) uradno zaključili ponovitev usposabljanja Andragogika v praksi. Tudi tokratna skupina strokovnih delavcev je dokazala, da je zanimanje za poglobljena andragoška znanja v slovenskem prostoru še kako živo. Program se je po uvodnem delu preselil v dinamično spletno okolje. V spletni učilnici so udeleženci s pomočjo refleksije lastnih izkušenj raziskovali ovire, s katerimi se odrasli srečujejo pri učenju. Z diskusijo v spletnem forumu so drug drugemu ponudili dragocen vpogled v različne prakse. Na srečanju z dr. Tanjo Možina po Zoomu pa so te ugotovitve nadgradili z razpravo o strateškem ugotavljanju potreb in snovanju učinkovitih izobraževanj. Vrhunec v živo: Od metod do vrednotenja Zaključno srečanje v prostorih ACS je minilo v znamenju praktičnega preizkušanja. Pod vodstvom dr. Danijele Makovec Radovan so udeleženci prevetrili sodobne pristope k vrednotenju znanja v izobraževanju odraslih. Z Ano Frangež Kerševan so se dobesedno vrgli v delo. Raziskovali in preizkušali so različne metode, ki v učilnico prinašajo svežino in večjo vključenost. Znanje, ki se širi  Usposabljanje smo sklenili z malo drugačno skupinsko aktivnostjo. Udeleženci so domov odnesli več kot le potrdila. Odšli so bogatejši za nova poznanstva, konkretne ideje za delo in močno mrežo kolegov, s katerimi bodo soustvarjali prihodnost izobraževanja odraslih. Udeležencem čestitamo za uspešen zaključek in se veselimo njihovega prispevka k še kakovostnejši andragoški praksi! Usposabljanje poteka v okviru projekta Krepitev kompetenc strokovnih in vodstvenih delavcev na področju vodenja inovativnega vzgojno-izobraževalnega zavoda v obdobju 2024–2028, ki ga sofinancira Evropska unija. Ana Frangež Kerševan (ana.frangez.kersevan@acs.si), ACS

Marca sem se udeležila prvega srečanja nacionalnih koordinatorjev Evropskega programa za učenje odraslih EPUO v Bruslju. Program je predvideval obravnavo aktualnih evropskih usmeritve in priložnosti za nadaljnje sodelovanje. V uvodnem delu smo prisluhnili predstavnikom Evropske komisije. Poleg novega cikla financiranja so izpostavili ključne politične poudarke na področju izobraževanja odraslih. Izjemno sem bila ponosna na dejstvo, da Slovenija ostaja med najuspešnejšimi državami v okviru programa, kar je rezultat dolgoletnega kakovostnega dela na tem področju. Zahvala gre v veliki meri naši mag. Zvonki Pangerc Pahernik, ki je zastopala naše barve in vedno zastavila dobro besedo za nas – vse izobraževalce odraslih v Sloveniji. Lahko smo ponosni na svoje delo in ostajamo odprti za nove poti, priložnosti in rast. Pomen mednarodnega sodelovanja Sledil je pregled dosežkov tematskih skupin iz preteklega obdobja. Predstavitve so pokazale, kako pomembno je mednarodno sodelovanje ter izmenjava dobrih praks. Razprave so se osredotočile na to, katere pristope je smiselno nadgraditi in prenesti v prihodnje aktivnosti. V nadaljevanju smo skupaj oblikovali prednostne naloge za obdobje 2026–2027. Izmenjali smo ideje za nove projekte in tematske skupine ter iskali skupne točke sodelovanja. Posebno zanimiva je bila predstavitev o uporabi umetnosti v izobraževanju odraslih, ki odpira nove možnosti za večjo vključenost in motivacijo udeležencev. Inovativna učna okolja V zadnjem delu srečanja smo sodelovali na samostojno organiziranih srečanjih tematskih skupin. Razpravljali smo o nadaljevanju ali preoblikovanju obstoječih skupin ter načrtovanih aktivnostih za prihodnje obdobje. Opredelili smo države, ki želijo sodelovati v posameznih skupinah, ter možne koordinatorje. Izpostavili smo študijske obiske, dejavnosti medsebojnega učenja ter druge oblike strokovne izmenjave. Strinjali smo se, da je smiselno nadaljevati delo na področju inovativnih učnih okolij ter okrepiti vidnost dosežkov projekta. Druge teme, ki še niso organizirane po t. i. grozdih, so individualni učni računi (ILA), izobraževalci odraslih in akreditacije programov ter ogrodje kvalifikacij. Srečanje mi je prineslo veliko novih idej, potrditev dobrega dela ter dodatno motivacijo za prihodnje izzive. Mag. Urška Bittner Pipan (Urska.bittner.pipan@acs.si), ACS

Še manj kot mesec dni nas loči od letošnjih TVU. Lanski so bili nekaj posebnega – jubilejni, 30. zapored. Tudi prireditve smo zato združili v Osrednjo slovesnost ob 30-letnici TVU. 15. maja 2025 je bil celodnevni praznik učenja. Letos gremo spet lepo po vrsti. 8. maja bo Nacionalno odprtje TVU 2026 s predstavitvijo prejemnikov Priznanj ACS 2026. Dogodek organizirata ACS in MOCIS iz Slovenj Gradca. V tamkajšnjem Kulturnem domu se bomo družili z znanimi zagovorniki vseživljenjskega učenja in premierno razglasili 12 prejemnikov priznanj, ki so jih izbrale regijske komisije širom Slovenije. Ne le ekipa TVU na ACS, polne roke dela imajo tudi letošnji koordinatorji TVU in Parade učenja. Čestitamo vsem izbranim in obžalujemo, da tokrat nismo mogli sprejeti vseh. Parada učenja bo 20. maja v več kot 15 krajih, saj se nekateri odločijo za izvedbo, čeprav jih Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ne financira. Tem še posebno glasno ploskamo. Promocijsko gradivo se že tiska V obdobju TVU med 8. majem in 14. junijem bodo v rumeni barvi zažareli plakati v izbranih krajih in okolici. Območni in tematski koordinatorji vsako leto izjemno iznajdljivo pristopijo k izvedbi TVU in Parade. Verjamemo, da se bodo tudi spletna družbena omrežja šibila pod težo utrinkov, fotografij in vtisov s ključnikom #TVU2026. Veselimo se njihovih programov Parade učenja, da jih bomo čim prej objavili. Da bo vse skupaj lažje, smo posodobili spletno stran in objavili najpomembnejše dokumente: komunikacijski pripomoček, namero o prevzemu koordinatorja, pa tudi napotke, priporočila in nekaj odgovorov na najpogostejša vprašanja. Začutimo moč in radost učenja! Tedni vseživljenjskega učenja so priložnost za širjenje optimizma. Tako podajalci kot prejemniki znanja se lahko okrepimo s spretnostjo ali dvema. Koledar TVU bo kmalu objavljen – tam bo lahko vsak našel kaj zase. Posebno pomembno pa je, da ozaveščamo o pomenu vseživljenjskega učenja tiste, ki še vedno zamahnejo z roko, da to ni zanje. Učenje je za vse. Vrednote TVU, s katerimi smo nadomestili večino skupnih akcij, so se lani lepo prepletle z dogodki. Zato jih ohranjamo, obdržali pa smo tudi Dan za kakovost – skupno akcijo Omrežja svetovalcev za kakovost. 29. maja bodo predstavniki omrežja v organizacijah ozaveščali o pomenu kakovosti. Vodili bodo pogovore s sodelavci, učitelji, udeleženci, partnerji in predstavili dosežke. Podobno kot lani bomo tudi letos TVU zaključili z razglasitvijo NAJzgodbe VŽU. Prejemniki priznanj ACS 2026 so izbrani, vendar so njihova imena in dosežki še prekriti s tančico skrivnosti. Spoznali jih bomo na Nacionalnem odprtju in vas nemudoma povabili h glasovanju za NAJzgodbo na spletni strani Lahko.si. Glasovanje ni namenjeno tekmovanju – vsi prejemniki priznanj so enako pomembni! – ampak čim širši prepoznavnosti njihovih izjemnih življenjskih zgodb. Zato ste vabljeni, da jih spoznate in zanje glasujete. 15. junija bomo NAJzgodbo razglasili v Šmarju pri Jelšah in prejemnika oziroma prejemnico obdarili s posebno skulpturo. Postanite del te zgodbe, spremljajte dogajanje na spletni strani TVU, FB ACS in TVU, IG TVU in v e-Novičkah ACS! Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS

Odgovor na vprašanje, kako nagovoriti različne odrasle, smo iskali na usposabljanju za koordinatorje regijske mreže v projektu Ozaveščanje za VŽU. 16. marca smo se zbrali v prijetnem okolju ljubljanskega Centra Rog. Program je bil obsežen, vendar zasnovan razgibano in je napovedoval ustvarjalno srečanje. Po dobrodošlici in predstavitvi tako novih koordinatoric kot vodje projekta Joži Vovk smo prisluhnili dosežkom. Predstavili so jih Anja Trilar, David Kraševec, Erika Brenk in Špela Bric. Različni mediji prinašajo različne rešitve; odziv na spletnih družbenih omrežjih ni enak, čeprav širimo podobne objave, primere in zgodbe. Šteje pa inovativnost. Možganska telovadnica Vsebina, ki kar vabi k sodelovanju, je Možganska telovadnica na spletni strani Lahko.si. Omogoča vključevanje udeležencev na njihovih močnih področjih. Vabilo k reševanju številčnih, prostorskih in jezikovnih izzivov je lahko vstopnica k vključevanju ljudi, ki sicer neradi slišijo besedo učenje. Trdni temelji Ravno za to gre. Iskati je treba nove priložnosti in možnosti za krepitev zavesti o tem, da nas le učenje rešuje iz dnevnih in življenjskih zadreg. V nadaljevanju smo se vprašali, kaj smo na tem področju že dosegli. Tako projekt kot pomen vseživljenjskega učenja sta po zaslugi medijske kampanje bolj prepoznavna, skupnost na družbenih omrežjih​ raste, javnost se je dejavno vključila v glasovanje za NAJzgodbo. Navdihujoči so bili dogodki za mlade, organizirani v slovenskih regijah. To je odlična podlaga in velik uspeh, dosežen v le enem letu! Dobili smo tudi pomemben napotek: v načrtovanje dogodkov vključimo predstavnike ciljne skupine. Tako bomo težje zgrešili. Nove priložnosti V popoldanskem delu smo prisluhnili analizi posameznih delov raziskave ozaveščenosti za VŽU. Meta Arh je predlagala nekaj inovativnih naslovov delavnic. Ljudje nočejo misliti, da se učijo. Nagovorimo jih tako, da zastavimo isto vprašanje kot oni. Kako bolj zdravo jesti? Kako naj poskrbim za dovolj gibanja? Kako na hitro pripraviti kosilo, da nam ostane dovolj prostega časa? Meta Arh Arhea Inovativni pristop in presenečenja  V nadaljevanju usposabljanja smo se prelevili v organizacijske time in skušali čim bolj inovativno reševati izbrane izzive. Naši rezultati so bili barviti, medgeneracijski, glasni in uspešni dogodki. Navsezadnje smo jih tudi predstavili in dobili zmagovalca. Ko snujemo dogodek, stavimo na pozitivna presenečenja.  Gorazd Čad Toleranca marketing Pogled naprej V letošnjem letu poleg vseh odraslih nagovarjamo starejše od 65 let. Prvi dogodek je uspel. O njem v tej številki e-Novičk ACS piše Nika Bukovšek z Zasavske ljudske univerze, ki je prevzela organizacijo. V maju bo dogodkov še več, medtem pa bomo glasovali za NAJzgodbo. Na Nacionalnem odprtju TVU v Slovenj Gradcu 8. maja bomo razglasili prejemnike Priznanj ACS. Zgodba enega od njih, tista, ki bo najbolj navdušila, bo 15. junija, po zaključku Tednov vseživljenjskega učenja, nagrajena s posebno skulpturo. Srečanja koordinatorjev so izjemno dragocena, posebno če jih obogati novo znanje. Naše tokratno druženje nas je opremilo tudi z informacijami, ki nas navdihujejo za nadaljnje delo. V čim večji meri jih bomo skušali upoštevati tako pri svojem vsakdanjem delu kot načrtovanju dogodkov. Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS

Projekt HERoic Tracks: razumevanje integracije migrantk in begunk Ljudska univerza (LU) Celje že od lanskega leta sodeluje v projektu HERoic Tracks, ki ga financira EU v okviru programa Erasmus+. Osredotoča se na preučevanje uspešnosti vključevanja migrantskih in begunskih žensk, izvaja pa v sedmih evropskih državah: Avstriji, Bolgariji, Franciji, Italiji, Litvi, Sloveniji in na Švedskem. Nedavno smo zaključili raziskavo, ki prinaša dragocene ugotovitve za razvoj učinkovitejših integracijskih programov za priseljenke. Predstavlja temelj za izobraževanje izobraževalcev in priporočila oblikovalcem programov. Ključne ugotovitve raziskave: motivacija obstaja, ovire ostajajo Pridobljeni rezultati ponujajo poglobljen vpogled v izkušnje migrantskih in begunskih žensk. Razkrivajo, da njihova motivacija za vključevanje pogosto ne zadostuje. V praksi se namreč srečujejo s številnimi strukturnimi ovirami, med katerimi izstopajo omejen dostop do varstva otrok, zapleteni postopki priznavanja predhodnih kvalifikacij, jezikovne ovire in nezadostna raven digitalne pismenosti. Dodatna ovira so tudi integracijski programi, ki pogosto ne upoštevajo specifičnih potreb žensk. V nekaterih okoljih že obstajajo prakse, kot so varni prostori in podpora medkulturnih mediatork, vendar še niso dovolj sistemsko vključene ali dostopne. Izkušnje žensk in primer dobre prakse iz Celja V raziskavi, ki je obsegala intervjuje in vprašalnik, je sodelovalo 280 žensk iz 49 držav, največ iz Ukrajine, Afganistana, Somalije, Sirije, Kosova in Ruande. Večinoma so bile stare med 31 in 50 let, imele so delovne izkušnje ter srednješolsko ali univerzitetno izobrazbo. Najpogosteje so bile vključene v programe učenja jezika, svetovanje in administrativno podporo. Rezultati pa kažejo, da so daljši in poglobljeni programi, ki bi izboljšali zaposljivost ter pozitivno vplivali na samozavest in duševno zdravje, še vedno omejeni. Program Socialna aktivacija albansko govorečih žensk 2024–2027, ki ga izvajamo na LU Celje, je primer dobre prakse. Ponuja namreč celostno podporo v varnem okolju. Intervjuji so pokazali, da ženske same sistemske ovire pogosto sprejemajo kot nekaj običajnega. Soočajo se s težavami pri priznavanju izobrazbe, usmerjanjem v nizkokvalificirana dela in kulturnimi pritiski. Orodja in usposabljanja za izboljšanje integracijskih programov Projekt poteka do aprila 2027. V nadaljevanju se bomo partnerji osredotočili na razvoj konkretnih rešitev za izboljšanje kakovosti integracijskih programov. Ena ključnih aktivnosti bo oblikovanje spletnega samoevalvacijskega orodja, namenjenega organizacijam, ki jih izvajajo. Omogočilo jim bo prepoznavanje močnih področij ter potreb po izboljšavah, zlasti z vidika vključujočih in ženskam prilagojenih pristopov. Poleg tega bo razvit tudi program usposabljanja za izobraževalce in druge strokovne delavce, ki delajo z migrantskimi in begunskimi ženskami. Cilj teh aktivnosti je podpreti izvajalce pri nadgradnji obstoječih programov ter spodbuditi razvoj dostopnejših, učinkovitejših in bolj celostnih pristopov k integraciji. Elvedina Jupić (Elvedina.Jupic@lu-celje.si), LU Celje