WEB.ACS.SI

11. junija sem se v Knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani udeležila dogodka ECS – skupnost, ki povezuje: Približevanje občanske znanosti splošnim knjižnicam. Organizirala sta ga European Citizen Science Association (ECSA) in Mestna knjižnica Ljubljana. Udeležili smo se ga knjižničarji, raziskovalci in drugi strokovnjaki, ki nas povezuje občanska znanost. Predstavljeni so bili ključni dosežki evropskega projekta ECS (European Citizen Science), ki spodbuja razvoj vključujoče občanske znanosti in krepi vlogo splošnih knjižnic kot odprtih prostorov skupnosti. Posebno dragocena so bila predstavljena izobraževalna gradiva, kot so kanal ECS trainign series v MCAA na YouTubu, ECS Academy Moodle, ter SCIstarter učni materiali in komplete za knjižnice. Vsi prispevajo praktične smernice in primere dobrih praks, ki knjižnicam pomagajo pri vključevanju občanske znanosti. Spoznali smo tudi nov kompetenčni okvir občanske znanosti, ki vzpostavlja skupno referenco za znanje, spretnosti, stališča in vrednote za participativno raziskovanje. K razvoju tega pomembnega orodja sem tudi osebno prispevala. Kot raziskovalka sem ob razpravah in predstavljenih primerih ponovno dobila potrditev, da so knjižnice pomembni in zaželeni partnerji pri občanski znanosti. Knjižnice so med najbolj zaupanja vrednimi javnimi ustanovami. Dostopne so različnim skupinam prebivalcev in že po svojem poslanstvu povezujejo ljudi, informacije in učenje. Prav zato so idealno okolje za raziskave, ki temeljijo na sodelovanju skupnosti. V knjižnicah se srečujejo ljudje različnih starosti, izkušenj in interesov, kar omogoča vključevanje širšega kroga prebivalcev v raziskovalne procese in soustvarjanje novega znanja. Na dogodku je bila predstavljena Slovenske mreže občanske znanosti. Prikazani so bili številni navdihujoči primeri, od zbiranja lokalnih zgodb in spominov do spremljanja oglašanja dvoživk ter raziskovanja urbanega okolja. Zanimiv je projekt Modrost pod lupo, ki raziskuje ljudske izreke. Posebej dragocena se mi je zdela delavnica, kjer smo vsi, knjižničarji, raziskovalci in drugi strokovnjaki lahko debatirali o možnosti in izzivih implementiranja občanske znanosti v knjižnice. Časa za poglobljeno debato v majhnih heterogenih skupinah je bilo dovolj. Tudi na Andragoškem centru Slovenije (ACS) verjamemo, da lahko knjižnice pomembno prispevajo k razvoju občanske znanosti. Zato jih vabimo k sodelovanju. Če iščete način za zbiranje podatkov, vključevanje uporabnikov ali razvoj projekta občanske znanosti, nas lahko kontaktirate. Z veseljem vam bomo pomagali zasnovati kampanjo, izbrati ustrezne metode ter vzpostaviti raziskavo v brezplačni spletni aplikaciji Opazujmo, ki jo razvijamo. Organizacijam omogoča izvajanje raziskovalnih kampanj z vključevanjem javnosti in je primerna za zbiranje opažanj, zgodb, mnenj ipd. Spomladi 2027 bo na voljo nalaganje fotografij, ki jih prebivalci prispevajo v okviru projektov. Verjamemo, da lahko prav v knjižnicah nastanejo nove priložnosti za sodelovanje med raziskovalci in skupnostjo ter za soustvarjanje znanja, ki odgovarja na resnične potrebe ljudi in okolje. Knjižničarji ste tudi lepo vabljeni na letošnji dan občanske znanosti, ki bo predvidoma 5. novembra v Univerzitetni knjižnici Maribor. Ažurne informacije o dogodku spremljajte na spletni stran Mreže občanske znanosti. Dr. Johanna Robinson (johanna.robinson@acs.si), ACS

Delavnico Praktična uporaba umetne inteligence (UI) pri pripravi, prilagajanju in izvedbi pouka slovenščine za odrasle tujce bomo izvedli na ACS 7. septembra. Učitelji v programu Začetne integracije priseljencev (ZIP) poročajo o vedno večji obremenjenosti. Srečujejo se namreč z vse bolj raznolikimi skupinami udeležencev – tako po kulturnih, jezikovnih in izobrazbenih značilnostih kot po ravni razvitosti različnih pismenosti. To pomembno vpliva na jezikovno vključevanje. Obenem so učitelji izpostavljeni pomanjkanju tako časa za pripravo na učno srečanje kot primernih in prilagodljivih gradiv. UI se tu kaže kot zelo dobrodošla praktična podpora, seveda če jo znajo premišljeno in učinkovito uporabljati. Na pomoč jim lahko priskoči pri načrtovanju interaktivnih učnih ur in hitri pripravi prilagojenih gradiv. To je zelo uporabno pri diferenciaciji gradiv glede na različne ravni znanja udeležencev. To je eden pomembnejših izzivov sodobnega poučevanja v programu ZIP. V podporo učiteljem pri njihovem delu smo zato pripravili tematsko spopolnjevanje. Na spopolnjevanju UI kot pomočnik učitelju ZIP bomo priložnosti in omejitve, ki nam jih ponuja sodobna tehnologija, spoznavali z izkušenim predavateljem in dobrim poznavalcem orodij UI Simonom Dražičem. Svoje znanje med pedagoškimi in andragoškimi kadri redno deli, osredotoča pa se predvsem na praktično uporabnost sodobnih digitalnih orodij. Zato bo tudi to srečanje osredotočeno na praktične primere: kako pripraviti dialoge za realne življenjske situacije, kako isto vsebino prilagoditi različnim ravnem znanja, kako oblikovati jasna navodila, kako razviti dodatne vaje za utrjevanje besedišča in struktur, kako pripraviti slikovne ali situacijske spodbude ter kako si pomagati pri snovanju nalog, ki izhajajo iz dejanskih potreb udeležencev. Pozornost bomo seveda namenili tudi odgovorni rabi UI. Ko umetno inteligenco razumemo kot pomočnika, ne kot nadomestek za učitelja, postane del širše slike sodobnih hibridnih kompetenc – tistih, ki učitelju pomagajo združevati strokovnost, digitalno spretnost, ustvarjalnost in človeško občutljivost. Prijavite se v sistemu KATIS. Na voljo so kratka navodila za prijavo. Število mest je omejeno na 20 udeležencev, zato vas vabimo, da prijavnico oddate čim prej oziroma najkasneje do srede, 2. septembra. Če bo prijav več, kot je mest, bomo poskusili zagotoviti mesto vsaj enemu udeležencu iz posamezne organizacije. Program je del kariernega razvoja strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju ter prinaša pripadajoče točke za napredovanje v nazive ob izpolnitvi vseh obveznosti. Program izvajamo v okviru projekta Krepitev kompetenc strokovnih in vodstvenih delavcev na področju vodenja inovativnega vzgojno-izobraževalnega zavoda v obdobju od 2024 do 2028 in je za udeležence brezplačen. Vas zanima več? Pišite mi.  Erika Švara (erika.svara@acs.si), ACS  

Človek je tako naravnan, da o trpljenju, težkih odločitvah in drugih bremenih, ki ga spremljajo, več razmišlja in govori kot o svetlih plateh življenja. Skrbi jemljejo več časa in moči kot sproščenost in mir. Če je preveč miru, postanemo nemirni. Školjka na morskem se dnu razbolela je,v biser je stisnila svojo vso bol –srce poeta – kaj v tebi se zbralo je?Srce poeta – od nje si bolnó. Oton Župančič Duma O tem govori Župančič v svoji pesmi, ko pravi, da je pesnitev podobna biseru. Vanj školjka iztisne svojo bolečino. Pesem Duma, s katero se navedena kitica konča, govori prav o bolečini, ki jo čuti pesniški subjekt. Rdeča nit: trpljenje V sezoni 2025/26 smo v bralnem klubu ACS (po)doživeli številna raznolika čustva. Če rečem, da smo precej jokali, ne bom pretiravala. Pa ne vedno od hudega. Na trenutke so se nam v očeh bleščali biseri, posledice sočutja, nežnosti, lepih čustev. Vsa dela pa lahko povzamemo v eni besedi: trpljenje. Ana Schnabl: September Začeli smo zadnjega septembra z istoimenskim romanom Ane Schnabl, ki je zanj prejela nagrado kresnik. Zgodba je vse prej kot enostavna. Junakinja išče sebe in na svoji poti najde marsikaj, precej pa tudi izgubi. Bori se za pravico, ki navsezadnje zmaga. Čeprav ne bi mogli reči, da je ona zmagovalka te zapletene zgodbe … RAVNATELJICA Glejte, z Evelin ni bilo nikoli nobenih težav. No, obveščena sem bila, da še ni suverena pri branju, ampak razen tega je dobra učenka. Takih bi si želeli še več. oče: čudn, z ženo precej bereva mama: branje pogosto vadiva Evelin pomisli: enkrat sva ga Ana Schnabl September Katarina Keček: Okupatorjeva hči Zgodbo, ki odpira rane zgodovine, smo zelo različno doživele. Ob osamosvojitvi Slovenije smo bile nekatere stare okrog dvajset let, nekatere pa se še niso niti rodile. Mednje sodi sodelavka Meta, ki je knjigo predlagala, saj je želela vedeti, kaj se je dogajalo in kako je mogoče, da so bili nekateri izbrisani. Podelile smo svoje spomine – vezane na dogajanje v 10-dnevni vojni in poznejši čas, na spopade in mobilizacijo, družinske spore zaradi vojaškega poklica in narodnosti, osebna doživetja iz tistega časa. Heeej, ej, kam pa te ti greš, Stojanovićka?« »Kam? V zaklonišče vendar. Zakaj?« vprašam začudeno. »Ja, to pa nea gre tak, čaki malo,« reče z nasmehom. »Tvoj stari nas bombardira, ti boš pa tu z nami v zaklonišču al ka??!« Ljudje tečejo proti zaklonišču, le midva z bratom hodiva počasi, korak za korakom, v nasprotno smer. Brez besed se vrneva v stanovanje, Vlado se takoj skrije v svojo trdnjavo. Okupatorjeva hči, str. 62–63 Kar je doživljala pripovedovalka takrat in po vojni, ko je bila izbrisana, je grozljivo. Pravzaprav nenavadno, da je sploh lahko preživela. Danes, v dobi digitalizacije in GDPR, ne bi mogla ostati na svobodi. Pripombe izkušenih bralk so se nanašale na slog in številne nedoslednosti; žal nam je, da knjiga nima urednika. Meta je o knjigi in srečanju napisala prispevek, v katerem je povzela tako dogajanje v romanu kot naše razpoloženje. Bralno srečanje s poezijo   Decembra smo brali poezijo. Zasedba kluba je bila nekoliko drugačna, saj tudi branje poezije zahteva posebno pozornost. Vse, kar poezija zahteva, je odprtost misli, srca, duha. Ni treba, da si visoko izobražen in intelektualno superioren, da bi razumel poezijo. Njeno sporočilo je univerzalno in presega kraje in čase. Bralca nagradi bogato – včasih z drobcem lepote, včasih z intelektualnim zbodljajem, včasih z ogledalom, ki razjasni nekaj, kar je prej tičalo v poltemi, spet drugič nas njen ritem zaziba v spanje in razsvetli našo notranjo pokrajino. Alenka Štrukelj mentorica BK Vsak od udeležencev srečanja je drugim prebral pesem iz knjige, ki jo je prinesel s seboj. Nekdo je izbral svojo najljubšo zbirko, drugi najljubšega avtorja, tretji so knjigo po naključju izbrali v knjižnici, četrti so se odločili za uglasbljeno poezijo. Vsak je na srečanje prinesel delček sebe in se razkril skozi deljene verze in rime. S tem smo se pridružili pobudi Nacionalnega meseca skupnega branja (NMSB) 2025, ki je nagovarjal h glasnemu branju in pripovedovanju. Alenka je o srečanju napisala prispevek, ki je lepo obogatil decembrsko številko e-Novičk ACS. Markus Zusak, Fant, ki je postal most Originalni naslov romana avstralskega pisatelja, ki ga morda poznate po knjigi Kradljivka knjig, je The Bridge of Clay. Če vam povem, da je fantu, ki je postal most, ime Clay, boste razumeli dobršen del metaforike v romanu. Srečanje kluba je bilo v nesrečnem obdobju v začetku februarja (petega!), ko so bili sodelavci obremenjeni s številnimi nalogami, zato se nas je zbralo le pet. Kar je neznansko simbolično. V knjigi namreč nastopa pet bratov, ki imajo pet živali. Vsak fant je stal – sključeno, a hkrati togo – z rokami v žepih. Če bi imela psica žepe, bi zagotovo tudi ona imela v njih tačke. Markus Zusak Fant, ki je postal most Morda se sliši zabavno, pa je daleč od tega. Zgodba je težka, zahtevna. Prevevata jo ljubezen in muka. Čustva so redko izražena z besedami, zato je še toliko huje. Vendar knjigo zaznamuje povezanost, ki sega onkraj groba, kot lepilo in kot most. Zahvaljujoč Clayu. Še po nečem si je mogoče zapomniti roman: v njem junaki dobijo drugo priložnost in stvari so lahko lepe, čeprav so težke. Valerie Perrin: Sveža voda za rože K branju tega presunljivega romana nas je povabila direktorica dr. Nataša Potočnik z besedami: »Roman izvabi takšno paleto raznovrstnih čustev, da si jih boste morali sproti zapisovati.« Seveda je imela več kot prav. Ob romanu smo jokale, obsojale, pomilovale, se zgražale, spreminjale stališča, predvsem pa se čudile, kako lahko oseba, ki toliko trpi, najde v življenju toliko tolažbe za druge in toliko moči zase. Učenje branja je kot učenje plavanja. Ko človek usvoji plavalne zamahe in ga mine strah pred utopitvijo, je vseeno, ali mora preplavati ocean ali bazen. Gre le še za vprašanje dihanja in treninga. Valerie Perrin Sveža voda za rože Junakinja svojo življenjsko zgodbo uspešno gradi ravno zaradi učenja – pri tem je neizprosna do sebe in zavrne vsako nasprotovanje drugih. Z njeno pretresljivo zgodbo se povežejo še druge, ki posredujejo en življenjski nauk za drugim. Jens Liljestrand, Tudi če se vse konča Roman švedskega novinarja nas obkroži z okoliščinami, ki si jih lahko predstavljamo: okoljska katastrofa, nepovezana družina, starši treh otrok, ki jih potrošniška logika pahne v nepredstavljive odločitve … Ob robu pa 14-letnica, ki edina zna izkoristiti krizo sebi v prid, sin slavnega očeta, ki sprejema same napačne odločitve, vplivnica, ki dokaže, da skrb za druge vzbudi najboljše v nas, skušnjave s tehnologijo prepojenega odraslega posameznika … Štetje všečkov in dokazovanje pred drugimi – za vsako ceno. Knjiga nastavlja ogledalo vsem nam, ki imamo srečo, da živimo v teh časih. Cinično bi bilo reči, da so v tem romanu junaki večinoma sami krivi za svoje trpljenje. Vsekakor imajo težavo sprejemati odgovornost.   Trpljenje v obravnavanih romanih ima številne podtone. Izteče se v različne pokrajine, vendar za noben konec ne bi mogli reči, da je črnogled. Junaki so dejavni, na svoj način se borijo, zase in za druge. To vodi v pomiritev in upanje na sprejemljivo, če že ne lepo prihodnost. Razen pri zadnjem morda. V romanu Tudi če se vse konča je naivno pričakovati, da bodo družinski člani vse v krizi nastale konflikte kar tako premagali. Razen če jih bo v roke vzela Vilja … Ugotovil sem, da ljudje v obdobju največje bede in nemoči niso nujno jezni, konfliktni in nasilni, temveč poskušajo najti uteho v različnih sferah naravnega in nadnaravnega. Roman Rozina Prebrane knjige so nas povezale in obogatile. Veselimo se prihodnje sezone. Začnemo 17. septembra s kresnikom 2022: romanom Sto let slepote Romana Rozine. Tudi ta je prežet s trpljenjem, kritično pa prikaže tudi polpreteklo slovensko zgodovino. Prepričana sem, da stoletju slepote sledijo krasne knjige. Približale nam bodo zgodbe posameznikov in skupnosti, se nas dotaknile in nas povezale. Tudi naši pogovori bodo rodili bisere – nove poglede, spoznanja, znanje – o ljudeh in knjigah. Ana Peklenik (ana.peklenik@acs.si), ACS

Kaj se zgodi, ko učenje ni več le pridobivanje znanj in spretnosti, temveč postane pot do globljega razumevanja sebe, svojega dela in odnosa do drugih? Prav take zgodbe je letos iskala pobuda Zgodbe skupnosti EPALE 2026, ki raziskuje preplet osebne in strokovne rasti v izobraževanju odraslih. Med zgodbami, ki so prispele iz Slovenije, je že objavljena pripoved Eme Meden z naslovom Ostajati v plesu. Avtorica opisuje izkušnjo usposabljanja Erasmus+ na Češkem. S pomočjo kontaktne improvizacije in utelešenega učenja je prišla do nepričakovanega spoznanja: največji izziv pogosto ni oditi, temveč ostati. Zgodba na iskren in oseben način pokaže, kako lahko izobraževanje odraslih preseže razvoj kompetenc ter postane prostor refleksije, prisotnosti in osebne preobrazbe. Prav take zgodbe razkrivajo moč izobraževanja odraslih, ki je pogosto ne moremo zajeti z običajnimi kazalniki uspeha. Spominjajo nas, da so za pomembne učinke učenja pogosto potrebni čas, odnosi in pripravljenost ostati odprt za neznano. Če vas je zgodba pritegnila, vas vabimo tudi k raziskovanju drugih zgodb v razdelku EPALE  Community Stories, kjer strokovnjaki in izobraževalci iz vse Evrope delijo svoje izkušnje o tem, kako je učenje vplivalo na njihovo življenje, delo in občutek smisla. ➡ Preberite zgodbo Eme Meden: Ostajati v plesu ➡ Raziščite zgodbe skupnosti EPALE in spoznajte strokovnjake iz vse Evrope Vabilo k prispevanju Se tudi pri vas dogaja kaj zanimivega? Ustvarite tematski prispevek ali delite razmišljanje o aktualni temi s skupnostjo izobraževalcev odraslih. Vabimo vas k objavi virov, projektnih informacij in rezultatov. Obiščite platformo EPALE, se registrirajte ali prijavite v svoj uporabniški račun, izberite ustrezno kategorijo (novica, spletni dnevnik, vir ali dogodek) ter predlagajte novo vsebino za objavo! Povabimo vas, da pri pripravi prispevkov sledite smernicam skupnosti EPALE. S tem boste zagotovili, da bo vaša vsebina skladna z načeli kakovosti in spoštljive komunikacije. Že objavljene vsebine lahko všečkate, komentirate, z avtorji prispevkov delite svoje mnenje ali jim postavite vprašanje. Vaše sodelovanje bomo nagradili z značko EPALE. Vabljeni k sodelovanju. Špela Močilnikar (spela.mocilnikar@cmepius.si), CMEPIUS

V času vse hitrejšega razvoja UI in avtomatizacije se vse pogosteje sprašujemo, katere spretnosti odrasli zares potrebujejo za kakovostno življenje, delo in aktivno vlogo v družbi. Nova zbirka virov EPALE Beyond the Skills Gap opozarja, da razprava o pomanjkanju spretnosti ni le vprašanje posameznikovih kompetenc. Gre tudi za dostopnost učenja, družbene neenakosti in načine, kako

Pred poletjem smo objavili rezultate razpisa Erasmus+ 2026 za partnerstva za sodelovanje (KA2). Na vseh področjih izobraževanja je bilo oddanih 218 vlog, odobrenih pa 21 projektov, kar predstavlja približno 10 % uspešnost razpisa. Na področju splošnega izobraževanja odraslih (ADU) sta bila odobrena dva projekta manjših partnerstev (KA210-ADU) od 42 prijavljenih ter dve partnerstvi za sodelovanje

Razmislek o učenju in izobraževanju na prostem ter njunem (ne)izkoriščenem potencialu v izobraževanju odraslih 10. nacionalno konferenco Didaktika učenja na prostem je 29. in 30. junija organiziral Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Predstavljeni so bili številni primeri dobrih praks in izkušnje učiteljev, ki dokazujejo, da učenje in izobraževanje zunaj učilnice ni zgolj prijetna popestritev pouka, temveč pomemben didaktični pristop. Konferenca je bila namenjena predvsem strokovnim delavcem v formalnem izobraževanju od vrtcev do srednjih šol, vendar lahko številni predstavljeni uvidi pomembno nagovorijo tudi področje izobraževanja odraslih. Poseben poudarek je bil namenjen izkustvenemu učenju, inovativnim pristopom ter prenosljivosti dobrih praks v različna izobraževalna okolja. Program konference so dopolnile delavnice na prostem, v okviru katerih smo lahko preizkusili različne metode in didaktična orodja za poučevanje zunaj učilnic. O pozitivnih učinkih preživljanja časa v naravi danes vemo veliko. Naravno okolje dokazano prispeva k boljšemu počutju, zmanjševanju stresa, večji sposobnosti osredotočanja in višji produktivnosti. Raziskave na področju učenja in izobraževanja na prostem pa kažejo tudi širše koristi: večjo motivacijo za učenje, večjo angažiranost učečih se, boljše sodelovanje, razvoj socialnih veščin, večjo povezanost z okoljem ter v določenih primerih celo izboljšanje učnih dosežkov. Mann idr. 2022 Te ugotovitve so se odražale tudi v predstavljenih primerih dobrih praks. Učitelji so poročali, da so učenci po učnih izkušnjah zunaj bolj umirjeni, bolj zavzeti in motivirani za sodelovanje, da lažje razumejo širši kontekst učne snovi, postanejo bolj kritični. Učenje postaja bolj celostno in povezano z resničnim svetom. Predavatelji so izpostavili tudi izboljšano medvrstniško sodelovanje, manj konfliktov in večjo vključenost učencev, ki pri tradicionalnem pouku pogosto ostanejo v ozadju. Številni so opozorili tudi na trajnejše pomnjenje in bolj poglobljeno razumevanje vsebin. Med predstavitvijo ene od učnih aktivnosti na prostem je predavateljica delila tudi izjave svojih učencev, ki jih je pridobila v evalvaciji. Najbolj mi je dal misliti zapis enega izmed njih: »Bili smo na svežem zraku in se lahko pogovarjali.« Na videz nedolžen odgovor. Preprost. In vendar bi nas moral skrbeti. Če je možnost pogovora ena izmed glavnih prednosti učne ure na prostem, se moramo vprašati, kaj nam to pove o današnjem šolskem sistemu. Kje na poti k učinkovitosti, standardom, merjenju dosežkov in izpolnjevanju učnih načrtov smo izgubili prostor za temeljno človeško potrebo – dialog? Kdaj smo prišli do točke, ko postaja pogovor takorekoč privilegij? Prav v dialogu se oblikujejo pomeni, preverjajo predpostavke, širijo obzorja in gradijo odnosi. Pogovor ni motilec učnega procesa. Pogovor je učenje. Ob tem velja izpostaviti še eno pomembno ugotovitev konference. Učitelji v osnovnih in srednjih šolah se pogosto soočajo z izjemno obsežnimi učnimi načrti, strogimi časovnimi omejitvami in številnimi administrativnimi obremenitvami. Kljub temu številni vztrajno iščejo načine, kako del učnega procesa preseliti izven učilnic, ker v tem prepoznavajo dodano vrednost. In tukaj se kot andragogi in izobraževalci odraslih lahko znajdemo pred nekoliko neprijetnim ogledalom. Programi izobraževanja odraslih praviloma dopuščajo več organizacijske in izvedbene fleksibilnosti kot formalno šolstvo. Redno poudarjamo pomen izkustvenega učenja, povezovanja teorije z življenjem, refleksije in aktivne vloge udeležencev. Toda ko se vprašamo, kje se učenje dejansko odvija, ugotovimo, da so učilnice in predavalnice še vedno naša prevladujoča izbira. Toda ali ni to v nasprotju z osnovnimi spoznanji andragogike? Knowles je odrasle učence opisoval kot posameznike, ki se učijo predvsem iz lastnih izkušenj in v povezavi s konkretnimi življenjskimi situacijami. Če je tako, zakaj jih še vedno zapiramo v okolja, ki so od teh situacij pogosto oddaljena? Presenetljivo je, da temu vprašanju ne namenjamo več pozornosti niti v raziskovanju. Medtem ko obstaja obsežen nabor raziskav o učenju in izobraževanju na prostem pri otrocih in mladostnikih, je študij, ki bi sistematično preučevale učinke takšnih pristopov na odrasle, bistveno manj. Morda največja vrzel ni v odgovorih, temveč v vprašanjih, ki si jih sploh ne zastavljamo. Premalo vemo o tem, kako odrasli doživljajo učenje v naravi, zunaj učilnic in kakšne učinke imajo takšna učna okolja na njihovo motivacijo, sodelovanje, dobro počutje ter kakovost in trajnost pridobljenega znanja. Morda je največja izguba prav v tem, da ne vemo, kaj zamujamo in kolikšen potencial puščamo neizkoriščen. Ko se v izobraževanju odraslih vendarle odpravimo ven, je to največkrat povezano z okoljskimi vsebinami, zelenimi kompetencami ali trajnostnim razvojem. Kar je pomembno in potrebno. Toda zakaj bi se pri tem ustavili? Zakaj bi finančno pismenost obravnavali zgolj v učilnici? Zakaj bi komunikacijo vadili izključno v simulacijah? Zakaj bi o lokalni skupnosti govorili ob prosojnicah, če se lahko sprehodimo skozi njene ulice? Kdaj bomo tudi mi zares uvideli, da nas narava in okolje, v katerem živimo, učita na nešteto načinov – in da se pomemben del znanja začne šele tam, kjer se konča učilnica? Morda bomo resnični potencial izobraževanja odraslih na prostem začeli odkrivati in raziskovati šele takrat, ko si bomo priznali nekaj zelo preprostega: človek se ni učil najprej v učilnici. Mateja Kovšca (mateja.kovsca@acs.si), ACS Vir Mann J., Gray T., Truong S., Brymer E., Passy R., Ho S., Sahlberg P., Ward K., Bentsen P., Curry C. in Cowper R. (2022). Getting Out of the Classroom and Into Nature: A Systematic Review of Nature-Specific Outdoor Learning on School Children’s Learning and Development. V Frontiers in Public Health, 10:877058. Dostopno na: https://doi.org/10.3389/fpubh.2022.877058

16. in 17. junija sem se v irskem mestu Portlaoise udeležila dogodka Effective Approaches to Building Basic Skills for Vulnerable Adults. Organizirala ga je skupnost prakse ESS+ na področju zaposlovanja, izobraževanja in spretnosti. Dogodek je združil strokovnjake, oblikovalce politik in izvajalce programov iz različnih evropskih držav z namenom izmenjave dobrih praks na področju razvoja temeljnih zmožnosti odraslih. Prvi dan študijskega obiska smo se pridružili irski nacionalni konferenci Adult Literacy for Life: Our Story So Far. Na enem mestu se je združilo več kot 200 predstavnikov različnih organizacij in ustanov iz vse Irske. Dogodek je bil posvečen pomenu pismenosti in vseživljenjskega učenja. Predstavljeni so bili projekti, ki v lokalnih skupnostih spreminjajo življenja odraslih. Za mednarodno skupino udeležencev študijskega obiska je bila to odlična priložnost, da od blizu spoznamo, kako Irska uresničuje svojo strategijo razvoja pismenosti odraslih. Med sporočili, ki so najbolj odmevala, je bila misel, da je pismenost okno v svet – temelj za vključevanje in aktivno sodelovanje v družbi, povezovanje, dostop do informacij in osebni razvoj. Konferenca je ponudila pravo tržnico idej. Predstavilo se je kar 30 organizacij iz vse Irske, ki smo jih najprej spoznavali ob njihovih stojnicah, nato pa še skozi pogovore po metodi svetovne kavarne. Na vsakem koraku je bilo mogoče odkriti nov projekt, zanimiv pristop dela ali navdihujočo zgodbo, ki so dokazovali, kako raznolike in ustvarjalne so lahko poti do razvoja pismenosti v najširšem smislu. Skoraj nemogoče je bilo oditi brez novih zamisli, navdihov in stikov. V popoldanskem delu konference sem v delavnici ESS+ for Inclusive Basic Skills predstavila prispevek Strengthening Lifelong Learning through Basic Skills: From Professional Development to Learner Empowerment. Udeležencem sem predstavila delo Andragoškega centra Slovenije na področju pismenosti, s posebnim poudarkom na projektu Krepitev vseživljenjskega učenja 2024–2029 (sklop Pismenost). Tako nisem bila le med opazovalci in poslušalci, temveč sem s predstavitvijo v evropski prostor prispevala tudi naše izkušnje in rešitve. Te so med udeleženci spodbudile razmišljanje o sistemskih pristopih k razvoju pismenosti. V razpravi, ki je sledila, je bilo slišati, da nacionalno usklajen razvoj področja pismenosti predstavlja pomembno prednost. Zagotavlja namreč skupno smer razvoja, večjo prepoznavnost področja in lažje doseganje dolgoročnih ciljev. Drugi dan je bil namenjen refleksiji in izmenjavi mnenj med 25 člani skupine ESS+. Razpravljali smo o projektih in pobudah, ki so nas pretekli dan najbolj navdušili. Razmišljali smo, kako bi jih lahko prenesli na domača tla. Posebno zanimivo je bilo, da se med prvimi desetimi predstavljenimi izbori ni ponovil niti en projekt. To kaže na izjemno raznolikost kakovost pobud – vsak je našel nekaj, kar ga je posebej nagovorilo in spodbudilo k novim razmislekom. Prav v tem se skriva posebna vrednost tovrstnih srečanj: ne ponujajo ene same rešitve, temveč širijo prostor za nove poglede, dajejo svežo energijo in krepijo zagon za uvajanje sprememb v domačem okolju. Če vas zanima, katere prakse so nas navdušile, vas vabim k ogledu publikacije s konference, kjer najdete vseh 30 projektov. Morda tudi sami v tej bogati zbirki najdete kakšen navdih za svoje delo. Mateja Kovšca (mateja.kovsca@acs.si), Andragoški center Slovenije

Utrinki z mednarodne konference The Future of Education v Firencah Z dr. Viktorijo Pečnikar Oblak sva se udeležili mednarodne konference The Future of Education. Prvega dne je šlo za spletni, 18. in 19. junija pa za dogodek v živo. Prepoznavno mednarodno srečanje raziskovalcev, učiteljev, praktikov, projektnih vodij in drugih strokovnjakov, je namenjeno spodbujanju in izmenjavi raziskovalnih spoznanj, dobrih praks, inovativnih pristopov k učenju ter poučevanju. Obseg in mednarodna udeležba sta me navdušila. Po podatkih organizatorjev je sodelovalo 278 registriranih udeležencev iz 46 držav, na 15 tematskih področjih je bilo predstavljenih 157 prispevkov. Program je potekal v štirih vzporednih sekcijah v Firencah in treh vzporednih spletnih sekcijah. Približno 60 % udeležencev je sodelovalo v živo in 40 % na daljavo. Zakaj prav Firence? Ni naključje, da konferenca o prihodnosti izobraževanja poteka prav v Firencah. Mesto namreč velja za zibelko renesanse. Skozi stoletja je pomembno oblikovalo evropsko razumevanje znanja, ustvarjalnosti in človekovega razvoja. Veljajo za simbol prepričanja, da se družbe razvijajo takrat, ko vlagajo v znanje, ustvarjalnost in kritično mišljenje. Če je renesansa pomenila prelom v razumevanju človeka in njegovega potenciala, se zdi, da današnji čas odpira nova vprašanja o odnosu med človekom, tehnologijo in znanjem. Prav to je bila tudi ena izmed rdečih niti letošnje konference. Program, ki povezuje različne ravni izobraževanja Ena od odlik konference The Future of Education je njena vsebinska širina. Program ni omejen zgolj na eno področje izobraževanja, temveč povezuje raziskave in prakse od predšolske vzgoje, osnovnošolskega in srednješolskega do visokošolskega izobraževanja, poklicnega usposabljanja ter izobraževanja odraslih. Paulo Freire v času generativne umetne inteligence Mojo pozornost je pritegnilo predavanje Josepha Vancella z naslovom What Would Paulo Freire Think of Generative AI? Critical Pedagogy, Cognitive Offloading and the Struggle for Humanisation. Izhajal je iz misli ene najvplivnejših osebnosti kritične pedagogike 20. stoletja. Brazilski pedagog Freire je izobraževanje razumel kot proces osvobajanja, dialoga in razvijanja kritične zavesti. Predavatelj je opozoril, da umetna inteligenca ponuja številne možnosti za podporo učenju, hkrati pa odpira pomembna vprašanja o t. i. kognitivnem prenašanju nalog na tehnologijo. Če algoritmi vse pogosteje povzemajo, analizirajo, pišejo in celo ustvarjajo namesto nas, obstaja nevarnost, da posamezniki postopoma opuščamo določene miselne procese, ki so ključni za razvoj kritičnega mišljenja. Posebno dragocen je bil poudarek, da bistveno vprašanje ni, ali bomo umetno inteligenco uporabljali, temveč kako jo bomo uporabljali. Bo služila kot orodje za krepitev človeškega potenciala ali kot mehanizem, ki zmanjšuje posameznikovo avtonomijo in kritično presojo? Razprava je spodbudila živahen odziv občinstva in odprla številna vprašanja, ki bodo nedvomno zaznamovala prihodnje raziskave na področju izobraževanja. Slovenski prispevek o socialni selektivnosti in vključevanju odraslih Na konferenci sva z dr. Pečnikar Oblak predstavili prispevek z naslovom Adult Education, Social Selectivity and Inclusion: Evidence from Slovenia and Implications for Desinstitutionalisation. Obravnavali sva eno ključnih vprašanj sodobnega izobraževanja odraslih: kdo se vključuje v izobraževanje in kdo ostaja izključen. Raziskovalci že dlje časa opozarjajo, da možnosti za učenje niso enakomerno porazdeljene. Tisti z višjo izobrazbo in boljšim socialno-ekonomskim položajem se praviloma pogosteje vključujejo v izobraževalne aktivnosti, medtem ko številne ranljive skupine ostajajo manj zastopane. V predstavitvi smo izhajali iz slovenskih podatkov in analizirali povezave med socialno selektivnostjo, dostopom do izobraževanja ter vprašanji vključevanja. Posebno pozornost smo namenili razmisleku o deinstitucionalizaciji in pomenu ustvarjanja podpornih učnih okolij za skupine, ki se pogosto soočajo z različnimi ovirami pri vključevanju v izobraževanje, o čemer je pisal soavtor Jakob Šubic. Razprava po predstavitvi je pokazala, da so to vprašanja, s katerimi se soočajo številne države. Kljub razlikam med nacionalnimi sistemi ostajajo izzivi dostopnosti, vključevanja in pravičnosti skupni številnim izobraževalnim okoljem. Učenje drug od drugega Ena največjih vrednosti konference ni zgolj v predstavljenih raziskavah, temveč v možnostih za srečevanje in povezovanje. V času odmorov, skupnih kosil in večernih druženj so se spontano razvijali pogovori, ki pogosto prinesejo prav toliko novih idej kot formalne predstavitve. Posebno prijetno je bilo občutiti odprtost udeležencev. Ne glede na to, ali je nekdo prihajal z velike raziskovalne univerze v Združenih državah Amerike, iz afriške nevladne organizacije, evropskega raziskovalnega centra ali azijske izobraževalne ustanove, je bila pripravljenost za sodelovanje izjemna. Takšno vzdušje ustvarja prostor za prihodnja partnerstva, skupne projekte in raziskovalne pobude. Pogled v prihodnost Letošnja konferenca je jasno pokazala, da prihodnost izobraževanja ni zgolj tehnološko vprašanje. Čeprav so umetna inteligenca, digitalizacija in novi učni modeli pomembne teme, je v ospredju še vedno človek – učenec, študent, udeleženec izobraževanja odraslih, učitelj in mentor. Med številnimi predstavitvami so izstopala vprašanja vključevanja, pravičnosti, dostopnosti in razvijanja kritičnega mišljenja. Tehnologija sama po sebi ne zagotavlja kakovostnejšega izobraževanja. Njena vrednost je odvisna predvsem od tega, kako jo uporabljamo in katere cilje želimo z njo doseči. Morda so Firence prav zato tako primerno okolje za razprave o prihodnosti. Mesto nas opominja, da največji razvojni preboji nastanejo takrat, ko se srečajo znanje, ustvarjalnost, odprtost in pogum za nova vprašanja. Renesančni duh mesta na simbolni ravni povezuje bogato preteklost s prihodnostjo, ki jo šele ustvarjamo. Udeležba na konferenci The Future of Education je omogočila vpogled v najnovejše raziskave, aktualne trende in inovativne prakse z vsega sveta. Še pomembnejše pa je bilo srečanje z ljudmi, ki verjamejo, da lahko izobraževanje prispeva k bolj vključujoči, pravični in povezani družbi. Iz Firenc tako ne prinašava le novih strokovnih spoznanj, temveč tudi občutek optimizma. Mednarodno sodelovanje in iskrena izmenjava znanja ostajata ena najmočnejših gonil razvoja izobraževanja v prihodnosti. Mag. Jasmina Mirčeva (jasmina.mirceva@acs.si), ACS

Od marca do junija smo zaposleni, zunanji sodelavci in udeleženci programov na Ljudski univerzi (LU) Ajdovščina izvedli deset mobilnosti v programu Erasmus+. Obiskali smo sedem destinacij po Evropi in Sredozemlju. Domov smo prinesli znanja, stike in izkušnje, ki jih je v domačem okolju težko pridobiti. Skupinski mobilnosti: trajnost in duševno zdravje Aprila je skupina udeleženk programov LU Ajdovščina preživela teden v turškem Karaburunu pri gostitelju Karaburun Halk Eğitimi Merkezi. Program je bil usmerjen v trajnostno ravnanje z materiali in naravnim okoljem. Iz odpadnega papirja, naplavljenega lesa in tekstila so ustvarjale košare, torbe in podstavke, spoznavale lokalne rastline in ekosistem polotoka ter zadnji dan skupaj z domačinkami zamesile tradicionalni burek. Del programa so bili tudi jutranja vadba ob morju, sprejem pri županji in obisk svetilnika na rtu. Gostoljubnost gostiteljev je presegla vsa pričakovanja. Srčna dobrodošlica, skupno pletenje rožnih venčkov in domači obroki so poskrbeli, da je bil teden veliko več kot le izobraževanje. Omejena dostopnost interneta, ki je bila sprva vir frustracij, se je izkazala za nepričakovano darilo. Svinčnik in papir sta zamenjala zaslone, prisotnost v trenutku pa je postala del izkušnje. V zadnjem tednu maja so se mentorji in udeleženci programa PUM-O+ odpravili na Irsko. Gostila jih je organizacija Coolmine Mid West v Limericku, ki izvaja terapevtski program za osebe z izkušnjo odvisnosti. V tednu dni so obiskali organizacijo Ana Liffey, ki deluje po načelu zmanjševanja škode in nizkopražnega pristopa do aktivnih uporabnikov drog, ter Tait House, varno hišo za ženske, ki so doživele nasilje. Poseben vtis je pustil program Elevate, irski sorodnik programa PUM-O+, namenjen mladim med 15. in 24. letom starosti. Udeleženci mobilnosti so teden opisali kot izkušnjo, ki jim je odprla pogled na to, kako skupnost, dolgotrajna podpora in mentorstvo skupaj prispevajo k okrevanju po hudih življenjskih stiskah. Mnogi so prvič dlje časa komunicirali v angleščini, kar je prineslo tako preglavice zaradi irskega naglasa kot tudi občutek ponosa in večje samozavesti, saj so programu lahko ne samo sledili, ampak tudi aktivno sodelovali. Individualne mobilnosti: od nevroznanosti do socialnega podjetništva Maja Janežič in Mateja Lepej sta maja v Amsterdamu opravili tečaj Brain-Based Learning o tem, kako možgani delujejo pri učenju. Strategije za vzdrževanje pozornosti, tehnike pomnjenja in pristope za krepitev motivacije bosta prenesli v poučevanje slovenščine kot drugega jezika. Junija sta Helena Furlan in Vanja Jež Strel v Dublinu zaključili tečaj Gamification for Language Teachers in se vrnili z bogatim metodičnim repertoarjem za poučevanje jezikov z uporabo igre. Med pridobljenimi pristopi so model station rotation, Bartlejeva tipologija udeležencev in številna digitalna orodja. Marca je Andrej Vuksanović iz Bruslja prinesel znanje o socialnem podjetništvu, ki ga bo mogoče vključiti v program PUM-O+ pri strukturiranem delu z mladimi. Maja sta Jasmina Bolterštein in Martina Bratina na Tenerifih opravili tečaj o duševnem zdravju v izobraževanju ter se vrnili z znanjem o Rogersovem svetovalnem pristopu, modelu PERMA+ in tehnikah čuječnosti, ki jih bosta vključili v delavnice za mlade v programu PUM-O+. V tem obdobju je Meta Furlan v Faru opravila petdnevno senčenje na delovnem mestu pri organizaciji CEAD Univerze v Algarvi, kjer je spoznavala pristope motiviranja odraslih in organizacijo programov za starejše, med njimi tudi Senior Academy. Zakaj Erasmus+ šteje Za udeležence, kot so mladi v programu PUM-O+, mobilnost pomeni vstop v tuje okolje, v katerem morajo najti pot, se sporazumeti v tujem jeziku, spoznati sovrstnike iz druge kulture in se znajti v nepredvidljivih situacijah. Analiza mobilnosti v Limericku kaže, da so takšne izkušnje pri mladih okrepile samozavest, pripravljenost za pogovor in motivacijo za nadaljnje izobraževanje. Nekateri udeleženci so z irskimi vrstniki prvič odkrito govorili o lastnih stiskah. Udeleženke mobilnosti v Karaburunu so v vprašalniku povedale še eno pomembno podrobnost. Mobilnost ne posreduje le znanja, temveč spodbuja tudi osebni premislek, ki ga klasično izobraževanje redko doseže. Udeleženke so se vrnile s konkretnimi idejami: organizacijo delavnic ponovne uporabe v domačem kraju, ozaveščanjem o trajnostnem ravnanju ter deljenjem izkušenj in znanja tako z družino kot prijatelji. Erasmus+ zaposlenim in zunanjim sodelavcem odpira dostop do dobrih praks, novih metod in strategij, ki jih je mogoče prenesti v poučevanje in programe. Vzpostavlja dragocena mednarodna poznanstva, ki ostanejo tudi po vrnitvi. Znanje, ki so ga sodelavci LU Ajdovščina prinesli iz Amsterdama, Dublina, Bruslja, Tenerifov in Fara, se bo v prihodnjih mesecih postopno prelivalo v konkretne učne ure, delavnice in programe. Mobilnosti so potekale v okviru programa Erasmus+ mobilnosti za področje izobraževanja odraslih. Financirala  jih je Evropska unija. Vendar so izražena stališča in mnenja zgolj stališča in menja avtorja(-ev) in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali CMEPIUS-a. Zanje ne moreta biti odgovorna nit Evropska unija niti organ, ki dodeli sredstva. Dr. Meta Furlan (meta.furlan@lu-ajdovscina.si), LU Ajdovščina